"bila sem na prestranku" (spis)

kljub moji goreči želji, moj današnji potep po krasu ni obrodil želenih sadov.

na prestranku je skoraj vse po starem. ljudje so še vedno prijazni in poskrbijo, da se tam počutim karseda domače.


tinka tonka natakar naju je s poletno sodelavko takoj po mojem prihodu poslala na pašnik. našemu winurju je treba redno oskrbovati rane, za kar je prostovoljno zadolžena tina, ampak konj mora sam priti do nje. se pravi, nekdo ga mora iti pobrat na pašnik.

po zaključeni misiji sva osedlali vsaka svojega iskrega vranca, jaz jarija, evica tilberyja. jarijeva trma je v meni povzročila cel tornado nervoze, zato sva zamenjali konjičke. po krajšem premisleku si je tudi mala eva premislila in presedlala s temperamentnega jarija na trmastega greifija. ko sva bili končno nared, sta bila konjička nekaj svojeglava in nikakor nista hotela v želeno smer. ker verjamem, da imajo konji močnejšo intuicijo kot ljudje, sem se prepustila njuni volji in tako smo odpeketali nazaj pred hlev. tam sem popizdila, se sprijaznila z dejstvom da se konjev še vedno bojim in da si bo treba izmisliti drugačno terapijo. greifija sem užaljena odpeljala v boks, eva pa je s tilberyjem nabirala kilometrino po maneži.


medtem sem si naročila še eno belo kavo, poklepetala s tino natakarjem in nives, ki ima še 2 tedna do sina (slutim, da bo moškega spola, kljub temu da ona o tem noče debatirat) in je temu primerno okrogla.

po končanem kofetu sem še sama odšla v jahalnico in se poskušala znebiti občutka, da me konji ne marajo. tokrat uspešno. s tilberyjem sva naredila par krogov, potem sva s šefico razsedlali oba konjička, pojedli sendvič in vse 4 frajerje odpeljali na pašnik.

ko je padla noč, sva se z evico usedli v radovana in se odpeljali gneči pred uncem naproti.

fizično si ta vikend seveda nisem odpočila, sem si pa preluftala možgane in se napolnila s polnim peharjem pozitivne energije. domov sem prišla s čevlji, umazanimi od konjskih fig, blatnimi kavbojkami in prašnim puloverjem, pa seveda s senom v laseh. to je vonj, okus in izgled pravih počitnic.

zakaj moram jutri v šolo?!

moji občutki počutijo.

mislim, da se nam bo od teh oblakov vsem skupaj zmešalo. tako depresivna že dolg nisem bila. v bistvu sem slabe volje, zapiram se vase in hočem stran od ljudi.

in to že ves teden. in ves čas razmišljam, zakaj tako razmišljam. prišla sem do zanimivih ugotovitev o sebi. ampak se mi zdi, da bi bilo vseeno bolj zdravo, če bi z dobrimi prijateljicami malček poklepetala o tem in onem.

pa mi ni do tega. želim si h konjem. in to ne kar h katerimkoli konjem, ne, hočem na točno določen kraj. in danes je ta dan.

škoda, ker nimam fotoalpadrata.

prvi izlet v obdelavo fotk.

nisam ja supermen.

en post o decih.

ker me meče iz tira, kako smo ženske navidezno nesamostojne.

pred kratkim sem bila namreč spet v stiku z dvema dekletoma, ki sta bili pred časom zapuščeni. govorilo se je še o tretji, ki je prav tako ne dolgo tega zapustila zakonski jarem. in potem vanj zopet vskočila pa se znova ločila (to traja v nedogled).

skratka, šokiralo me je, kako ženske reagiramo na odjebenje s strani moških. ena ne je, ena je imela težave z zdravjem (pa jih je, upam, da uspešno, prebolela), tretja je lost in space. res ne vem, mogoče je to čisto logična rešitva ... da se sesuješ, ko ti en reče "aj, to js ne morem ..." sej ok, verjamem da ni lušno. ampak ... ne se utopit v depresiji. ravno zato se moraš zbrat, da si dokažeš, da se lahko. nevem.

in mogoče sem trdosrčna, ampak vedno sem vesela, če se kakšna zveza konča. v bistvu sem razočarana nad tem spoznanjem. ampak bolje je, da je en korajžen in reče "tole pa ne bo šlo, dejmo se ločit", namesto da se zveza vleče v nedogled, pri tem pa eden trpi, drugi pa misli, da uživa, pa je v resnici nategnjen s strani prvega, ki ni siguren v to zvezo.

seveda je to pogled človeka, ki se ne zna zaljubit. ali pa se ne pusti prepričat, da je tisti druga oseba v bistvu čisto sprejemljiva.

če mi hoče kdo nasprotovati, kar. v tej temi sem itak izven kategorije normalnih odnosov, tako da se ne bojim, če sem izpadla brezčutna.

kako lepo spisano.

ustvarjalni dolgčas.

vedno je to tako, ko se centi zaposli, odmrejo vse celice njenega družabnega življenja.

zelo resno se lotevam projekta "biti razrednik in preživeti". torbo mam polno map in mape polne papirjev. v začetku tedna je v zbornici vladal kaos, ko se je 20 ljudi naenkrat spravilo tiskat in kopirat letne priprave. vsi nervozni, utrujeni in vsega naveličani so strašili tam po tistem malem prostoru, da sem samo odvrgla dnevnik v omaro in odbrzela kofetu naproti.

namesto da bi medtem, ko se živciramo ter nabiramo in razporejamo tisoč in en listek, usedli in naredili nekaj za razred. že en teden obešam slike od likovne, pa mi še ni uspelo. lahko bi napisala kakšen plakatić z raznoraznimi pravili, pa ni časa. z enim otrokom, ki piše počasneje kot vojni veteran brez roke, bi se lahko ukvarjala 10 ur na dan, pa mu ne utegnem niti snovi kopirat.
kje naj človek najde čas in zbere moči še za kaj za lastno dušo?

spet malo jamram. sej se bo vse umirilo in bo fajn in bomo šli na pivo, pa kakšno knjigo bomo prebrali. ampak pogrešam stvari, ki mi jih je lani uspevalo počet še poleg službe. orkester in big band in portugalščino in druženje. sicer je šlo vse na knap, ampak sem se počutila, kot da sem nekaj dosegla.

zdaj so mi od vsega skupaj ostale le ure saksofona. nikamor ne grem. zakrnela bom.
ampak če drugega ne, vsaj spočita hodim v službo. to je pa tudi nekej vredno. ha!

dialogi, vol. 2.

mitch na parkirišču išče plac. prevozi celo parkirišče, pa nikjer nič.
aljoša: "ja, dej še mal krož okol. ja resno! sej tud jastreb krož nad zebro, zihr bo šou lev enkrat stran ..."

opažena tabla za kamp oštro.
mitch: "a veš, kaj je "oštro"?"
aljoša: "nevem ... sapa? sorta sape?"
mitch: "pasma sape."

aljoša odstavi na odstavnem pasu. sunkovito.
arctic donkey: "mayday, mayday!"
aljoša: "maitag! mitch, pejd lulat!"

mitch (med lulanjem v gošči, sredi noči): "u, lej, kormorani!"
aljoša: "aja? kaj pa je to? sorta listavca?"

na jadranski magistrali, tik ob prepadu, pod katerim je morje.
arctic donkey: "aj, lej kok znakov na kupu!"
mitch: "60 lahko vozš, košuta gre čjz, kamne pada, zdrsnu je, pa še piha!"
aljoša: "ja rad bi vidu košuto, k si upa tle čez cesto skočt ..."

mitch: "kaj je že unu vozilu, k gre mal po morju, tko, mal gor pa mal tud pod vodo?"
tajda: "patria!"

mitch: "a s ti pjr naročila?"
arctic donkey: "kaj ga nejsm?"

mitch: "to ni kolodont. to je kolodoesnt."

arctic donkey: "mitch, kje si kupu ta očala?"
mitch: "pr dr. oetkerju."

tajda: "tle na rabu je pa tku lepu, k da ne bi bli na hrvaškem!"

sabina: "na morju pa prov paše pir."
čoko: "ma pir paše zmer!"

mlajši člani godbe so v trgovini vzeli nakupovalni voziček in ga parkirali v čokotovem apartmaju.
čoko: "in pol sm se js hotu it tuširat in un voziček parkiran v tuš kabini ..."
nika: "aja, pa vi nimate zavesce, ne? mate tapravo kabino?"
čoko: "jaa, kabino kabino!"

čoko: "ma tej valovi so pa tku k vstavi-ime. mejhni, zajebani pa čist brez ritma!"

čoko (zaprepadeno): "a js jejm sladoled?! lejtas ga še nism ..."

žare nas je obiskal na klopci.
nika: "a ti ne igraš taroka?"
žare: "ja v bistvu ga igra tko pet ljudi, tko da vsak eno rundo mejša. js zdej mejšam."

švic švic.

danes je prvi prvi september, ki mi z vidika učiteljice res pomeni prvi šolski dan.

žal mi ni uspelo prilesti skozi ozko grlo napol porušenih moravških cest do podružnične šole, zato sem ostala na matični. in to spet v 4. razredu. kar je po eni strani super.

dobila sem nov razred (se pravi, otroke), ki so ful simpatični. vprašajte me čez en mesec :B

od povsod me zasipajo s papirji in dolžnostmi, ampak jaz verjamem vase in vem, da bom to zmogla. če drugega ne, sem si papirje začela pravočasno razvrščati v mapce in dokumente v mape. na računalniku. če bo šlo vse tako gladko kot na prvi šolski dan, bo tole super leto.

me pa poleg nedvomno strmo vzpenjajoče se kariere čaka še par študijskih vzponov. malo bom šla na faks, tako, dvakrat tedensko, da se ne razvadim. imela sem veliko željo nadaljevati s tečajem portugalščine, glede na to, da jo imam zdaj vsaj malo v ušesu (kot se reče). dobila sem tudi mamljivo povabilo na arabščino, ampak ne hvala. hehe.

pejmo jest in naprej delat.
juhu!