en post o decih.

ker me meče iz tira, kako smo ženske navidezno nesamostojne.

pred kratkim sem bila namreč spet v stiku z dvema dekletoma, ki sta bili pred časom zapuščeni. govorilo se je še o tretji, ki je prav tako ne dolgo tega zapustila zakonski jarem. in potem vanj zopet vskočila pa se znova ločila (to traja v nedogled).

skratka, šokiralo me je, kako ženske reagiramo na odjebenje s strani moških. ena ne je, ena je imela težave z zdravjem (pa jih je, upam, da uspešno, prebolela), tretja je lost in space. res ne vem, mogoče je to čisto logična rešitva ... da se sesuješ, ko ti en reče "aj, to js ne morem ..." sej ok, verjamem da ni lušno. ampak ... ne se utopit v depresiji. ravno zato se moraš zbrat, da si dokažeš, da se lahko. nevem.

in mogoče sem trdosrčna, ampak vedno sem vesela, če se kakšna zveza konča. v bistvu sem razočarana nad tem spoznanjem. ampak bolje je, da je en korajžen in reče "tole pa ne bo šlo, dejmo se ločit", namesto da se zveza vleče v nedogled, pri tem pa eden trpi, drugi pa misli, da uživa, pa je v resnici nategnjen s strani prvega, ki ni siguren v to zvezo.

seveda je to pogled človeka, ki se ne zna zaljubit. ali pa se ne pusti prepričat, da je tisti druga oseba v bistvu čisto sprejemljiva.

če mi hoče kdo nasprotovati, kar. v tej temi sem itak izven kategorije normalnih odnosov, tako da se ne bojim, če sem izpadla brezčutna.

kako lepo spisano.