nekaj gnilega v deželi notranjski.

jah, ko sem končno dopotovala na domačo zemljo, moja noga ni čudežno ozdravela.

pa sem šla na to našo trapasto urgenco, kjer bi zoprnim sestram krona z glave padla, če bi bile malo manj zoprne.

vsaj zdravnica in rentgenopreativka sta bili kul.

ugotovili so, da v mojem stopalu ni nič zlomljeno (hvala, to sem vedela), in ... no, da mi v bistvu nič ni.

mene pa nožica še vedno boli in spretno se moram izogibati hoji in delu.

oča trdijo, da je moj avto pokvarjen. zato je v čakalni vrsti pri spc škerjanec. tam se ravno zdaj popravlja naš novi družinski avto, ki je bil pretekli teden nesrečno potolčen s točo in, kot da to ni dovolj, še zaleten by dedek, ki vozi rikverc v rondoju.

še dobro, da me dušan še vedno pohlevno čaka v senci češenj in sliv na našem dvorišču. sicer nima servota in vinjete, je pa vseeno bolj zanesljiva izbira od radovana.

caralho.