alkoholik deluxe.

res nam ni lahko. nam, "glasbenikom". kdor je že kdaj igral v orkestru, dobro ve, kako naporno je to.

pa ne mislim priprav, vaj, vežbanja in tega. špili so naporni. no, pa špili še ne tako, ampak vse tisto, kar pride po špilu.

najprej je treba vsak nastop proslaviti. ko smo tako rahlo nasmejani, si privoščimo še malo in kmalu spijemo toliko, da nam ni do spanja. potem mogoče zaspimo za kakšne pol ure, ampak res mogoče, ker, kdo pa ima ponoči čas spati? potem smo cel naslednji dan malo čorovi. kakšni pa čmo bit?

po kakšnem mesecu tako napornega življenja ugotovimo, da smo alkoholiki.

in tako sem včeraj premlevala. da je to, da se zavedam, da sem alkoholik, pravzaprav v redu. glede na vse ostalo.

ne vem.

vzemam se v roke. takoj.