mahovi, praproti, lišaji. in smeti med njimi.

kdor še ne ve: živim v enem od šestih malih blokov na igu. tu živeče prebivalstvo je nekaj posebnega. ima zelo težko opisljive lastnosti, to bi morali videti na lastne oči. lahko pa vam za lažjo predstavo opišem prizor, ki sem mu priča vsak večer, ko pridem domov.

preden pridem, 10 minut iščem prosto parkirno mesto. ponavadi ga ni, zato avto puščam ob cesti, lahko bi se reklo, da skoraj v križišču. nato utrujena, s polnimi rokami učnih pripomočkov, odracam proti domu.

zanimivo se mi zdi, da ne glede na to, kdaj se vračam s svojih vsakodnevnih opravkov, najsi bo to ob 5h popoldne, ob 10h zvečer ali ob 2h zjutraj, na klopci pred blokom sedijo vedno ene in iste riti. morda je to zgolj naključje, in so tam slučajno ravno takrat, ko pridem domov. ampak naključja niso tako pogosta, zato sklepam, da so pač eni izmed tistih, ki jim ni treba vstajati ob 5h zjutraj in popoldne kuhati kosila ali pa se vsaj učiti. ne, to so eni izmed tistih, ki imajo čas eno tretjino življenja presedeti na klopci in početi nič. kapo dol, jaz se ne znam tako organizirati.

ampak ok, s tem me ne ogrožajo, zato nimam nič proti.

me je pa recimo danes zjutraj strašno zmotil kupček smeti v okolici te klopce. morda pričakujem preveč, če mislim, da bodo ljudje s tako mero pasivnosti zmogli po koncu družabnega dogodka pospraviti za sabo. mogoče jim je res težko dvigniti rit, narediti deset korakov do smetnjaka (kaj smetnjaka, ekološkega otoka!) in vanj vreči vsak svojo plastenko od za harmony.

no ja, saj bo prišel hišnik in pospravil za njimi. ampak danes zvečer jih bom spet videla, kako vegetirajo tam pod milim nebom, pijejo za harmony in čakajo, da mine še en dan. jaz pa bom med njihovimi audiji, bmw-ji in passati spet iskala morebitno prosto parkirno mesto. in škodillaca pustila ob stop znaku.

kaj hočemo, takšno je življenje.