če ne moreš do obzorja, ostani raje na obali.

ajme, v moji šolski službi je noro. z velikim n. preden naslednjič učiteljici rečete "kok je vam luštno, vi mate 2 mesca počitnic", pomislite, koliko papirja imajo pred tem za popisat in oddat. ne vidim smisla v vsej tej birokraciji, sploh zato, ker se raznim obrazcem posvečam bolj kot otrokom, ki jih poskušam motivirat, da zdržijo še zadnji teden šole.

občutek imam, da mi prav nič ne gre. o tem sem že pisala, ampak res mi gre vse narobe. kot da bi frcnil domino, ki bo pred sabo razsula vse ostale. upam, da se bo ta junij že kmalu končal. in to brez vidnih negativnih posledic.

sprašujem se namreč:
- zakaj se mora maja pokvarit avto, nato kupiš drugega, ki se ti pokvari junija?
- zakaj se mi je sestra odselila?
- zakaj moram vsak dan popoldne eno uro spati?
- zakaj pozabljam stvari?
- zakaj me ljubijo napačni ljudje?
- zakaj so mi možgani kot eni železniki po septembrski ujmi?
- zakaj mi je navjišji mesečni strošek bencin?
- zakaj me imajo starši tako radi in mi dajejo kuhano hrano, ki je ne pojem?
- zakaj ne pojem od staršev pripravljene hrane?
- zakaj že tri dni sploh ne jem?
- zakaj toliko pijem?
- a sem slab človek, a ne da sem?

a bo?
in zakaj ne?