poglej ven. dežuje.

življenje je valovito. enkrat si gor, drugič padeš dol.

sama sem večna optimistka in bolj z lahkoto ko gledam na življenje, bolj svetlo je. zadnje čase mi res ni nič hudega. vse štima. imela sem par večjih naložb, ampak še vedno imam dovolj denarja za sprotno porabo in razne akcije. zaposlena sem ko mačka okrog vrele kaše, ampak se vse izide. edino malo manj spim, ampak za to bo še čas. feng šui mi v življenje prinaša vedno nove osebke, s katerimi mi ni nikoli dolgčas. tudi z osebki iz preteklosti se fajn razumem. vreme je lepo, imamo sonce, imamo poletno vročino, tudi imamo teraso in morje na dosegu roke. pa še počitnice imamo, smo si jih zaslužili.

ampak danes, na zadnji delovni dan, ko sem tako nič hudega sluteč merila kilometre od učilnice 4.b pa do kabineta ali zbornice, se mi je bežno zazdelo, da ni vse tako rožnato. utrujeni, žalostni, mrki pogledi, vsem se je nekam mudilo, vsi so v svoji živčnosti pozabili reči dobro jutro. pomislila sem, da sploh ne pašem tja in ves dan razmišljala, kaj je sploh narobe?

do zdaj nisem izvedela. obrazi so se tekom dneva sicer rahlo razjasnili, ampak še vedno imam slutnujo, da se bo danes pripetilo nekaj hudega. kakšno verižno trčenje, potres, cunami, nekaj. res hecno, da v svojem neumornem otimizmu utegnem pomisliti na tašne katastrofe.

komaj čakam, da se dan konča.