prvi dan.

nisem si mislila, da imamo panicno zlahto tudi po ocetovi strani. stara mama mi je namrec ob odhodu zaupala, da se sigurno vidimo zadnjic, ker portugalska je vendar zibel kriminala.

v skrbeh je bila tudi mati, ampak to je itak bilo pricakovano. v glavnem je zganjala vik in krik okoli prevozov in ostalih rezervacij, za katere sem verjela, da se bodo ze zrihtali/-e.

koncno pa je bil kufer spakiran in polozen v prtljaznik. v zagrebu smo pobrali se ze veckrat omenjeno dekle pod tusem in se odpeljali na letalisce = zracna LUKA zagreb.

prvi polet v zivljenju sem prestala brez praske, pa tudi brez bruhanja in ostalih nevsecnosti, s katerimi nas radi strasijo. stevardese in stevard (soliden) so bili prijazni, da je kr kej, postregli so nam celo z vecerjo. in kavo.

na letaliscu v lizboni naju je pricakal sanjin znanec gonçalo (in to je tudi edina beseda, v kateri bom uporabila crko ç), ki je zgovoren, prijazen in nasploh uporaben decko. zrihtal nama je karte za avtobus, nam pospravil prtljago (ker smo 2 uri cakali na bus), nas peljal v supermarket (sok! ob enajstih zvecer je odprt in poln ljudi!) in na prvo lizbonsko pivo. potem naju je pospremil nazaj do avtobusa in pocakal, da sva se odpeljali.

v bragi se je ekipa zamenjala. pricakala sta naju nas gostitelj bruno in njegov prijatelj z mercedezom, jorge.

od tu naprej se ne spomnim, ker sem spala.
zdaj pa grem jest. mogoce bo bruno zrihtal kaksen foto-kabel, da vam zadeve opisem se z bolj slikovite strani.

até logo!