ustvarjalni dolgčas.

vedno je to tako, ko se centi zaposli, odmrejo vse celice njenega družabnega življenja.

zelo resno se lotevam projekta "biti razrednik in preživeti". torbo mam polno map in mape polne papirjev. v začetku tedna je v zbornici vladal kaos, ko se je 20 ljudi naenkrat spravilo tiskat in kopirat letne priprave. vsi nervozni, utrujeni in vsega naveličani so strašili tam po tistem malem prostoru, da sem samo odvrgla dnevnik v omaro in odbrzela kofetu naproti.

namesto da bi medtem, ko se živciramo ter nabiramo in razporejamo tisoč in en listek, usedli in naredili nekaj za razred. že en teden obešam slike od likovne, pa mi še ni uspelo. lahko bi napisala kakšen plakatić z raznoraznimi pravili, pa ni časa. z enim otrokom, ki piše počasneje kot vojni veteran brez roke, bi se lahko ukvarjala 10 ur na dan, pa mu ne utegnem niti snovi kopirat.
kje naj človek najde čas in zbere moči še za kaj za lastno dušo?

spet malo jamram. sej se bo vse umirilo in bo fajn in bomo šli na pivo, pa kakšno knjigo bomo prebrali. ampak pogrešam stvari, ki mi jih je lani uspevalo počet še poleg službe. orkester in big band in portugalščino in druženje. sicer je šlo vse na knap, ampak sem se počutila, kot da sem nekaj dosegla.

zdaj so mi od vsega skupaj ostale le ure saksofona. nikamor ne grem. zakrnela bom.
ampak če drugega ne, vsaj spočita hodim v službo. to je pa tudi nekej vredno. ha!