subito pijano.

kikiriki!

hjam, nič nisem spisala o božičnem koncertu cerkniške godbe. torej, zelo na kratko:
letos so nam zamenjali voditeljski par in tudi mažoretke niso uletavale po vsakem našem komadu (metanje palic v godbenike so strnile v prvih 20 minut celotnega koncerta, za kar smo jim iskreno hvaležni), tako da je od daleč prireditev izgledala kar solidno. seveda pa, da ni vse teklo po ustaljenih tirnicah, smo morali biti priča občasnim zaštrikancijam moderatorja, neusklajenosti orkestra in pavzam, kjer bi morala drejči odigrati solo. sicer so bili ti (ne)vložki resnično redki, pa vendar si tega ne štejem v čast. poleg tega ne vem, zakaj sem vam to zaupala, ker najbrž ni nihče niti opazil, sploh pri mojih nedolžnih "js-mam-35-taktov-pavz!" pogledih. morda je kaj posumil le gospod dirigent ...

uroš almighty v elementu

seveda se je prijeten kulturni večer prevesil v še bolj prijetno in skrajno nekulturno noč. najprej tradicionalna večerja, nato pa žurka v štalci(R). pridružili so se nam aktualni, bivši, bodoči in nesojeni fantje in dekleta ter prijatelji. veselica se je pričela, ko so glavni carji poprijeli za harmoniko, bariton, trobento in klarinet, pridružila se jim je tudi multiinštrumentalistka katra ter nedvomno usklajen plesni par. ljudje so prihajali, dokler niso začeli odhajati, jaz in še nekaj lolekov pa je popivalo do zgodnjih jutranjih ur. zabava je bila tako divja, da se večina protagonistov hajlajtsov sploh ne spomni. če vam to kaj pove.
če sem zaspala z nasmeškom na obrazu, ne vem, vem le to, da sem se z nasmeškom zbudila. na godbo! skoll!

"I am Thursday!"

nove prigode, novi izzivi, novi obrazi, še malo, pa bo novo leto, v srcu pa mi še vedno ostaja isti delodajalec. ampak ne! nikar se ne bojte za moje zvesto srce in delavno ročico! seveda se nisem vrnila v varna zavetje ateljeja. sem se pa znova nasmejala njegovim čarom in gostobesednosti včeraj na večerji.
bilo je prav prijetno. v družbi njegove družine in še nekaterih sodelavcev srotekov smo se znova nasmejali, se najedli, obnovili stare štose in si izmislili nove.
čas je mineval neznansko hitro in kmalu je bila ura toliko, da bi se morali odpraviti. in smo tudi se, a v spremstvu delodajalčevega prigovarjanja, da gremo še nekam žurat. jaz sem bila za, še posebno, ko kje obljubil, da lahko vozim njegov avto. potem se je premislil, jaz pa tudi. roko na srce pa smo bili vsi zaspani od hrane in od dneva, tako da smo se potem kar poslovili in odjadrali vsak v svoj konec občine.
z novim letom pa novim izzivom, novim prigodam in novim obrazom naproti.

something's gotta be better than nothing.

ja! ja! JA!

že večkrat se je zgodilo, da sem tarnala, kako mi je dolgčas (kar poglejte prejšnje poste, če se vam da) in vedno se je skoraj takoj zatem ponudila rešitev.
tudi tokrat se je, 12 ur po tistem, ko sem pojamrala o svoji usodi. moj blog 16x skopiraj in pošlji vsem, ki po tvojem mnenju potrebujejo pomoč.
ne! resno!
ko brez miru okrog divjam, pristanem na vaji in med zdaj že bolečim pihanjem v saks prejmem klic in nato še sms (!) od bivše sošolke. pokličem med pavzo in ona mi ponudi sanjsko delo na oš cerknica. mater, mam srečo. pa vse, kar sem hotla, so ble dobre vile.
z novim letom bom tudi jaz velika, služila bom svoj denar in jedla toplo hrano. obiskala bom vse dobre koncerte in si stanovanje preuredila v veliko koncertno dvorano. preko prijateljev si bom nabrala nekaj kvalitetnih instrumentov in kakšnega glasbenika, da mi bo lepo:

od matevža bom odkupila tole




od jamieja tole

od bjorna tole




in od jessice simpson tole

www.ščurek.com

v kovčku za saks se je našlo nekaj predmetov, ki jih očitno ne bom potrebovala.
v glavnem gre za jezičke, ki jih velikodušno oddam komurkoli, ki bi mu prišli bolj prav kot meni.
torej, trije nerabljeni alt sax jezički (1) in po en rabljen št. 1,5, 2 (preklan po sredini) in 2,5 (na eni strani odkrušen).
možna menjava za plastično e2 struno, črn pas za tenor/bariton sax ali belo gibson/epiphone dot kitaro.
menda so se našli še stari cd-ji ansambla korn, ki jih prodam po ugodni ceni.

depresija?

DEPRESIVEN KOMAD
(Zmelkoow)

sklonjena glava.
nizka ramena.
čelo v asfaltu.
podrsana kolena.
še kaplje dežja zdaj hitreje letijo.
padam dol dol dol v depresijo.

zakaj?
zato! z delodajalcem sva se razšla. tokrat res dokončno (sori, ker to pišem že tretjič). no, pa nisem zato žalostna. no ja, posredno ja.
oprostite mi, res, ker to ponavljam, ampak treba je poudariti, da ni hujšega, kot če si brez dela. mislim, dobesedno brez dela; se pravi, če nimaš kaj početi. si doma. iščeš novo muziko. 54x dnevno čekiraš myspace in maile. bereš debelo knjigo. brenkaš. študiraš novoletni program. gledaš TV. no, v bistvu zdaj vidim, da sem se kar znala zaposliti. ampak rezultati so, milo rečeno, klavrni:
muziko sem sicer našla, ampak ta me spravlja v še globljo depresijo, ker sem začela poslušat glasbo, ki mi je ne bi zavidale niti še vedno samske 29-letnice. po 54ih poskusih se na myspacu in mailih še vedno nič ne spremeni. debeli knjigi ni videti konca. je vedno isto debela. že četrti mesec prebrenkavam istih šest komadov, ker sem prelena, da bi se spravila na kaj novega. novoletni program godbe cerknica je beden za popizdit. sem popizdila. usput. ne pridite na koncert. da je mera polna, imamo na uncu dva TV programa. do the math.
človek znori.
nisem si mislila, da bom kdaj to rekla. hočem fanta, ker mi je dolgčas.
naj bo to prvi izmed novoletnih sklepov.

next year, baby

pozdravljeni z moje domačije v srcu notranjske!
do začetka novega leta je še tam okoli deset dni. čas je, da poiščemo stare sezname stvari, ki bi jih morali postoriti v letu 2006 (sem ga zanalašč izgubila, heh), in kar je še pomembneje, napišemo seznam sklepov, ki jih ne bomo uresničili leta 2007.
imam še dober teden. ni vrag, da se ne bom spomnila česa dobrega.

da wiencijeva šifra.

o tem so se že vsi znanci na veliko razpisali. dogodek je bil vsega pompa vreden, zdaj, ko je mimo, pa z besedami nikakor ne znam ustrezno opisati občutkov, ki me prevevajo že od petka.
v pričujoče verze sem poskusila strniti vsaj malo tega, kar sem hotela povedati, pa nisem znala. vsega ostalega ne bom pozabila.

p.s.: sporočilo vsem, ki so bolje nemško osveščeni ... naj mi oprostijo, saj nisem vedela, kaj delam.

WIENERMUSE

Noch drei Stunden und ich bin da
Der ganz Tag ist wunderbar
Reden und lachen in der Bus
Viel besser als gehen zu fuB

Wenn endlich ich komme
Und darin ich wolle
In der grosse Menschenmenge
Noch halb Stunde ich haenge

Garderobe, Snack bar und die Toilette
Und jeden Mann mit Zigarette
Ah, vergiss das alle
Und eintrit D Halle

Mein Gott, das ist ein Platz!
Wie spaBhaft Satz ...

Also, Show hat begann
Bevor mich ein gross Mann
"Scheisse!" ich sage
Und schoene ich frage
zu lass mir vorher
wo ich kann sehen mehr

Der "Band of our lives"
Und das ist nicht Hives
Ist hier, an die Buehne
Ich fuehle nicht mehr diese Tribuene

Das Ende der Traum
So hell, diese Raum ...

Na ja, ich weggehen muss,
zu FuB zurrueck zu Bus
wo ich wird mit Leute lachen
oder in sehr klein Platz schlafen

die Sonne scheint und ich habe Mahlzeit.

ugodno prodam tretjino svojih možganov.
zakaj je alkohol zaščitni znak vseh rojstnodnevnih zabav? a ne bi bilo bolj preprosto, če bi se enostavno povabili nekam na toplo, pili čaj in se šli kviz za otroke?
to govorim, ker se je včeraj spet bliskalo. prijatelj anže iz logatca je obeležil svojo dvaindvajsetko in hvala mu, ker me je povabil. tako fino že dolgo ni bilo. pred dvema mesecema sem se namreč tako zverinsko nabrlizgala, da sva se do včeraj z alkoholom bolj poredko srečala. in če sva se, sva si samo pokimala v pozdrav. no, včeraj pa sem iz vljudnosti vendarle naročila pivo, ki mu je sledilo še eno in še eno ... odlično sem se ujela tako s povabljenci kot naključnimi mimoidočimi, celo z diđejem. spomnim se tega diđeja, enkrat je bil moj psihiater, ko smo nekje sredi gozda zalivali rojstni dan nekega drugega prijatelja, pa so moja negativna čustva privrela na dan ob nepravem času. pozabimo na to. tudi on je pozabil. je pa vrtel same rokenrol hite, kot so: no one knows, mr. brightside, starlight in ružica. jeah. zavrteli smo se z dekleti in fanti, z znanci in neznanci, s treznimi in netreznimi. žur tega leta. o tem priča tudi moj izpad v angleščini, že na poti domov. tisti, ki me dobro poznajo, vedo, kako zlahka se prelevim v pristno sheffieldsko domačinko, če je doza prava. no, včeraj je bila doza dvojno prava, saj sem se iz angleškega okolja preselila še malce na nemško in sestavila nekaj prav prisrčnih rim. ne da se hvalim, ampak lagat se pa tudi ni lepo.
skratka, bilo je nepozabno. zato naj alkohol kar ostane zaščitni znak praznovanja rojstnih dni. hvaležni smo mu, da se druži z nami.

keep your dreams just give me the money.

... je rekla pink spice. tudi jaz sem. ampak ne na glas. samo v mislih. ampak pravi osebi. in s švicem in neprespanostjo prigarani denar se je končno zasidral na račun.
dva dni zatem mi je ostala zgolj polovica zneska. kaj se je zgodilo? nič pretresljivega, začela sem živet.
materi sem vrnila miljone za karto za koncert in za nove zimske gume. kupila sem si mp3 player (je bilo nujno, sori, darfur), nove slušalke, ker sem ene uničila sestrici in sem jih morala nadomestiti, poleg tega sem podprla johna mayerja in morebitna lačna usta njegovih potomcev (ja, sigurno je obogatel, ker sem kupila fakin en njegov cede ... pha!). v sredo sem hotela plačat pivo za celo omizje, a mi srce ostalih pri mizi ni pustilo.
v bližnji prihodnosti imam namen profesorju odplačati še en rezervni del saksofona, si kupiti bundo (hvala ti zima, da si tako milostna), iti k frizerju, obdariti sorodnike in prijatelje, odpotovati v varšavo, kupiti nove superge, pridati kak tolar k družinskemu nakupu laptopa ...
... potem se je zbudila in si prek študenta našla novo delo.