mahovi, praproti, lišaji. in smeti med njimi.

kdor še ne ve: živim v enem od šestih malih blokov na igu. tu živeče prebivalstvo je nekaj posebnega. ima zelo težko opisljive lastnosti, to bi morali videti na lastne oči. lahko pa vam za lažjo predstavo opišem prizor, ki sem mu priča vsak večer, ko pridem domov.

preden pridem, 10 minut iščem prosto parkirno mesto. ponavadi ga ni, zato avto puščam ob cesti, lahko bi se reklo, da skoraj v križišču. nato utrujena, s polnimi rokami učnih pripomočkov, odracam proti domu.

zanimivo se mi zdi, da ne glede na to, kdaj se vračam s svojih vsakodnevnih opravkov, najsi bo to ob 5h popoldne, ob 10h zvečer ali ob 2h zjutraj, na klopci pred blokom sedijo vedno ene in iste riti. morda je to zgolj naključje, in so tam slučajno ravno takrat, ko pridem domov. ampak naključja niso tako pogosta, zato sklepam, da so pač eni izmed tistih, ki jim ni treba vstajati ob 5h zjutraj in popoldne kuhati kosila ali pa se vsaj učiti. ne, to so eni izmed tistih, ki imajo čas eno tretjino življenja presedeti na klopci in početi nič. kapo dol, jaz se ne znam tako organizirati.

ampak ok, s tem me ne ogrožajo, zato nimam nič proti.

me je pa recimo danes zjutraj strašno zmotil kupček smeti v okolici te klopce. morda pričakujem preveč, če mislim, da bodo ljudje s tako mero pasivnosti zmogli po koncu družabnega dogodka pospraviti za sabo. mogoče jim je res težko dvigniti rit, narediti deset korakov do smetnjaka (kaj smetnjaka, ekološkega otoka!) in vanj vreči vsak svojo plastenko od za harmony.

no ja, saj bo prišel hišnik in pospravil za njimi. ampak danes zvečer jih bom spet videla, kako vegetirajo tam pod milim nebom, pijejo za harmony in čakajo, da mine še en dan. jaz pa bom med njihovimi audiji, bmw-ji in passati spet iskala morebitno prosto parkirno mesto. in škodillaca pustila ob stop znaku.

kaj hočemo, takšno je življenje.

žežiti.

žežiti-im dovr., žargon
univerzalni glagol, ki nadomešča vse ostale

Z nadomeščanjem ostalih glagolov je silno poenostavljena komunikacija, saj od uporabnika ne zahteva poznavanja vseh glagolov iz SSKJ, kar je še posebej pomembno za že tako preutrujeno študentsko populacijo. Iz konteksta stavka je moč razbrati njegovo sporočilo.
Glagol žežiti je nalezljivo raznesel Srečko (direktor podjetja Hot-line r. p. p., iz korporacije Liska's group) v sredini 90. let prejšnjega stoletja. Po uveljavitvi je komunikacija znotraj korporacije potekala dosti bolj gladko, enigmatiki pa so se zabavali z dešifriranjem e-sporočil, kjer so bili šumniki zaradi neinstalirane srednjeevropske pisave zamenjani s kvadratki.

A čmo ožežit kako pivo?
Žeži me glava ko sto mater.
U, ta veturca (avto) pa hudo žeži.
Tukaj ožeživa črto in glej, da je ne prežežiš!
Žal nimam časa za žeženje z vami, se moram it žežit, ker imam jutri izpit.
Ma žeži se!
Tistale tamala je pa za ožežit!
Žežiš?

(vir: razvezani jezik, slovar žive slovenščine)

menjava.

najbrž še pomnite, kako sem v začetku aprila registrirala dušana? tudi če ne.

par dni za tem sem ponoči pustila prižgano tisto lučko pri vzvratnem ogledalu, tako da se mi je akumulator skorajda čisto spraznil. ampak po nežnem prigovarjanju je avto le speljal in kakšne 3 tedne smo se brez težav vozili po svetu. na armaturki je sicer žmigetala neka lučka, ampak avto se je obnašal čisto zgledno, zato sem te bliske kar ignorirala.

se je pa pripetilo oni dan, da mi dušan kar nekako ni več reagiral na pedale. ampak tudi to je bilo samo en dan, tako da sem mu pogledala skozi prste in nadaljevala svoje mnogtere poti.

pa vendar mi je nekaj reklo, naj v ponedeljek avto odpeljem h kakšnemu gospodu, ki mu bo kos.

tako sem na poti iz službe zavila še k škoda servisu v domžale. gospod ni imel računalnika, brez njega pa ni mogel postaviti diagnoze, zato me je poslal na drug konec mesta h gospodu vodniku. na kersnikovi.

ta kersnikova pa se je mojemu sicer budnemu očesu skrila, kar sploh ni tako nenavadno, glede na to, da sem ene drugič peljala skozi domžale. ko sem vnovič in zopet in znova poskušala najti skrito ulico, mi je dušan umrl. kar tako, brez opozorila.

potem sem poklicala očeta.

ki mi je dal številko od gospoda vodnika s kersnikove in ta gospod je potem prišel po mene. v delavnici ja dušana priklopil na računalnik. gospod je nejevoljno hodil okrog avta in nekaj bentil. po dveh urah in pol čakanja je povedal, da je šla neka stvar, katere imena se seveda ne spomnim več, lahko pa povem, da stane 350 evrov in moram nanjo čakati 2 tedna.

tako, dušan je sedaj na zasluženem oddihu, jaz pa se v službo vozim s fabiem.

moj bivši je bil sicer lepši,
ampak ga google ne najde ...

... temu manjka samo še otroški sedež ...

martin krpan.

je bil car. tako močan je bil, ker je vsak dan pretekel 21 km.
v spomin na našega narodnega heroja smo se jaz in ostala dva hermanosa tistega lepega dne odpravili po njegovih stopinjah. bilo je prav prekrasno. samo poglejte si te slike ... ajme!

bili smo začetniško nadebudni ...

... razpoloženi za besedne igre ...
(rešitva = KRUH)

... plesno nastrojeni ...


... tečni ...


... nabirali smo šopek za mamico ...


... si nagajali ...


... podirali drogove ...


... bili veliki kot smreka ...

... prestrašeni ...

... in zaprti ...

če se je slučajno še kakšen bralec bloga lotil te strašno zahtevne poti, se bo najbrž vprašal, kje smo našli vse te prekrasne kulise.
nič lažjega ...

... izgubili smo se.

legenda o ribici podobni človeku.

sama sem slišala že kar nekaj zanimivih teorij, kako je nastal ta kraški endemit. trenutno me zabava tale od ansambla čompe. pa še v verzih je. hehe.

človeška ribica
(čompe)

deklca šva je po vodo
z lepo srebrno kanglco
ujeva je zlato ribico,
ki je imela nogico

pa ne sam eno, ampak štir
in ojstre zobe kot kak vampir
in ko se naredu je večer,
se ribica je spremeniva v zver

in deklci je odgriznva rt
tuko da nkol več ni mogva srt
za kazen je reibico pr prič
s seboj pod zemlo vzel hudič

in je reku: zdej boš do sodnga dneva
slepa in grda v tej jami sedeva
za zmer so zaprta ti vrata nebeška
nč več ne boš zlata, ampak človeška

janez "legenda" škof