foh.

d: učitelj, kako se napiše "foh"?
u: kakšen "foh"?
d: ja "foh"!
u: a to kej pomen?
d: ja, to je po angleško.
u: aha ... jah, ne vem, kaj bi to blo. kaj pa to v slovenščini pomen?
d: ja m'hla.

(moravška ljudska)

this baby's got a temper.

diesel power.

padam dol dol dol, v depresijo.

na prste ene roke lahko preštejem poste, ki so bili napisani z nekim žarom, ne da bi v njih koga kurcala ali se jezila na stvari, ki so takšne, kakršne pač so in ne moremo kaj dosti za to.

kje je ves moj optimizem, mladostniški žar in spontani šarm?

a jem premalo zelenjave?
čokolade?
sem preobremenjena?

mami pravi, da se malo preveč smilim sama sebi.
ja no, kaj pa naj?!

itak.

vedno, ko pridem na bencinsko črpalko, so zasedena vsa mesta.
vedno se postavim za tisti avto, ki ima 180 litrski tank.
vedno lastnik tega avta plačuje pri blagajni, čeprav ima na desni avtomat za hitro plačilo.
vedno izbira še kakšna darilca za nečakov rojstni dan (ali kakšne podobne gluposti).
vedno se odmaje in primaje s tako hitrostjo, kot da imamo čakajoči še cel dan časa.
vedno nastavi števec na ničlo, prižge luči, si pripne varnostni pas in skrbno pospravi denarnico v taško, preden prostor odstopi uporabniku za njim.
vedno so ljudje, ki na črpalko pridejo za mano, na vrsti prej kot jaz.

ampak vsaj bencin je poceni.

vulkan i(n) z(v)er.

ja, končno, v iztekajočih se urah zadnjega dne pred zloglasnim 15. novembrom.

pripeljem avto in se zmenim s fantom menjalncem. ker pri vulkanizerjih nikoli ne veš, kdaj bojo za tvojim hrbtom koga vzeli preko vrste, sem sem preparkirala na strateško točko z boljšim razgledom na delavnico.

stopim iz avta, sledil pa je napad nekega mimostoječega gospoda:

G(ospod): "a je to tvoj avto?"
J(az): "ja."
G: "zakaj si ga pustila tle, da ti ga razbijejo?"
J: "kdo?"
G: "ja, sej vidš, da noben ne more mimo!"
J: "lihkar je šla ena gospa mimo."
G: "ja pa dej preparkiri tja, a ne vidš, kok je tle ozko."
J: "gospod, tud vaš avto ovira promet, ker ste parkiral na ovinku."
G: "ne bit pametna, js že vem!"

na kar sem lahko le zamahnila z roko in šla na bankomat po denar za menjavo gum.
z vsem spoštovanjem, dragi dame in gospodje, ampak argumentov se ne postavlja na podlagi biološke starosti. poleg tega malo vljudnosti ne škodi, tudi če komunicirate s 40+ mlajšo osebo.

sam tok.

aja. in na igu zamenjajo gume in operejo avto za okroglih 30 evrov. zelo zadovoljna.

hashmir time.

včeraj zjutraj sem na poti v službo po radiu slišala vabilo na koncert big banda rtv slovenia. mushu sem poslala en lep mesiđ in privolila je.

tako sva zvečer odpeketali na radio. po koncertu sva šle še na nevidno pivo. nevidno, ker sva bili tudi midvi nevidni in naju ni nihče postregel.

tako skop post zato, ker me tako boli glava, da imam komaj oči odprte.

ko bi le imela penis.

spet naporen vikend. pravzaprav mi to prihaja že v navado - spočijem se ob ponedeljkih in torkih, ko imam samo 4 ure in nič popoldanskih obveznosti.

no tako sem v soboto po faksu in maminem obisku odjadrala med rjuhe. in tam obležala ko zaklana krava do šestih zvečer. ko sem se prebudila, sem naredila podroben načrt poteka delovnih dni prihodnjega tedna, poslala par mejlov in za silo pospravila po stanovanju.

ob 23ih sta na obisk prišla mlajša hermanosa. jezusa mi je vsa zgrožena jela pojasnjevati, da so v naši vasi policaji in to toliko, da je kr kej! zato bo domov (kjer je nekoč bil moj dom) raje vozila po okoliških hribih, da se jim izogne. ker sem bila preveč zaspana, sem odločno nasprotila (dovršna oblika glagola nasprotovati) njeni ideji in prevzela odgovornost (misijo "gremo domov") nase.

itak so me ustavili.
in si ogledali dokumente.
ter me povabili na preizkus alkoholiziranosti.
nisem napihala.

ker sem bedna in na martinovo soboto v 12 let starem cliotu prevažam bratca in sestrico. z gledališke predstave. domov. trezna.

kako bo šele čez 30 let?!

p.s.: penis = muškarac.

danes je svetovni dan ...

... lepih moških v črnih avtih.
po slovenskih avtocestah jih kar mrgoli.
na našem parkirišču pa se vse neha. eden je 50-letni učitelj vožnje v avtošoli, drugi je neznanokje locirani očka približno istih let, tretji se k nam pripelje le sem in tja, da pripelje in odpelje odpadnike (le-ti so omenjeni v predprejšnjem postu).

in tako sem na večer odšla na lov za piletino.
s s. sva se želele udeležiti koncerta big banda medicinske fakultete. najin jalov poskus se je končal pod skalco na pivu, kajti priti 10 minut pred prireditvijo je prepozno. ušmeksani študentje (ja, to obstaja) so kljub pojasnjevanju gospoda, ki odpira vrata, da "pravila njihove hiše ne dovoljujejo vstopa v polno dvorano", še kar postavali tam. jaz sem jo v kavbojkah, adidaskah in črnem puloverju (moja fensi oprava) jadrno ucvrla svobodi naproti, čeprav se je s. po farmacevtsko nekaj obotavljala. pred seboj sem videla le še pivo. kajti to je bil namen tega večera, se sprostiti, ne pa biti tarča vzvišenih pogledov študentov medicine.

moja sreča, jasno, ni trajala dolgo, kajti s. se je že takoj nekam mudilo.

tako sem 2 evra parkirnine, za nekaj centov bencina in 3 ure dragocenega časa porabila za nič.

bo pa drugič bolje.
vsaj črni avtomobili ostanejo, če ne.

če si mačo pravi, me zapelji.

P.S.: slika je simbolična.

joj, sosedje!

ko si zaželim svežega zraka, odprem vrata na balkon.

svež zrak se potroji, kajti moji sosedje so strastni kadilci.
poleg tega njihov otrok kar naprej vrešči. z eno deklico iz našega bloka imata skrivno navezo in vsak dan vem, kdaj je ura 16, saj takrat ponavadi začneta s paritvenimi kriki.
oče tega otroka je domnevno z drugega planeta, ker govori jezik, ki ga še nikdar nisem slišala. in tudi ima robotski glas. in cel dan se pogovarja po telefonu. na balkonu.
mamo sem slišala samo enkrat, pa še to se je branila nekih moževih (po tonu glasu sodeč) obtožb oziroma očitkov.
opazila pa sem, da imajo tudi oni ves čas odprt balkon. kar ne preseneča, glede na to, da kar naprej kadijo in klepetajo po telefonu ter pecajo vrstnice.
mogoče bi jim lahko v zahvalo kakšen mesec pod nosom pražila čebulo ali pa zapela kakšno arijo.

sem pa slovenka, a?

moj dvestoti post ...

... namenjam vprašanju:

"a imajo narkomani čustva?"

moje oči begajo v napačne smeri.

sama žalost, sami bivši ljudje.

kar pridejo od nikoder in imajo neverjetno nemogoče zahteve.
"pogovarjej se z mano!"
"pel me domov in ostan!"
"greva na kavo!"
"pivo si mi oblubla. že avgusta."

kako? a ne vidite, da je to neizvedljivo? a sem edina, ki hodim naprej, ne nazaj?

že pred časom sva z mushu modrovali: želiva si žura, želiva si nove družbe (ker stare družbe nikoli več ne funkcionirajo enako, pa če se na glavo postaviš), želiva si cel kup novosti. ampak ko pride do tega, da sva na novem kraju, da je šansa, da se ga danes napijemo, ker je jutri sobota, da lahko rečemo "eh, jebeš!" in gremo nocoj žurat v mokronog ... ne, takrat se pa ustavi.

jaz sploh ne vem več, kaj hočem. nobena družba mi ni všeč. no, mi je, saj se imamo lahko čisto spodobno. ampak ni nobenih vrhuncev.
kje so godbene priprave na debelem rtiču z mitchem, sabino in katro, ko smo še vsi bili najboljši, kar smo lahko? kje sta mare in dare in nepozabno novo leto na ulaki? kje je jurij in ves čas, ki sva si ga naklonila? kje sta pika in tajda, da ostanemo same sredi rožne doline in snemamo dokumentarec o snemanju slovenskega filma? kje je samo, da me pelje na led? in igor, da z njim sedim za šolo? kje je luka, da pride mimo in me pokara, ko s cigareto v roki sedim za hlevom? kje je andraž, če vsi pravijo, da je nekje?

a vsi tako razmišljajo? a me zato kličejo ljudje izpred 10, 15 let? ker se hočejo vrnit v stare čase? kako bo šele, ko bomo stari 50, 60?

pogrešam akcijo in da mi kdo da veliko alkohola pa še malo posedi zraven.

zakaj sem tako hitro odrasla?