sama žalost, sami bivši ljudje.

kar pridejo od nikoder in imajo neverjetno nemogoče zahteve.
"pogovarjej se z mano!"
"pel me domov in ostan!"
"greva na kavo!"
"pivo si mi oblubla. že avgusta."

kako? a ne vidite, da je to neizvedljivo? a sem edina, ki hodim naprej, ne nazaj?

že pred časom sva z mushu modrovali: želiva si žura, želiva si nove družbe (ker stare družbe nikoli več ne funkcionirajo enako, pa če se na glavo postaviš), želiva si cel kup novosti. ampak ko pride do tega, da sva na novem kraju, da je šansa, da se ga danes napijemo, ker je jutri sobota, da lahko rečemo "eh, jebeš!" in gremo nocoj žurat v mokronog ... ne, takrat se pa ustavi.

jaz sploh ne vem več, kaj hočem. nobena družba mi ni všeč. no, mi je, saj se imamo lahko čisto spodobno. ampak ni nobenih vrhuncev.
kje so godbene priprave na debelem rtiču z mitchem, sabino in katro, ko smo še vsi bili najboljši, kar smo lahko? kje sta mare in dare in nepozabno novo leto na ulaki? kje je jurij in ves čas, ki sva si ga naklonila? kje sta pika in tajda, da ostanemo same sredi rožne doline in snemamo dokumentarec o snemanju slovenskega filma? kje je samo, da me pelje na led? in igor, da z njim sedim za šolo? kje je luka, da pride mimo in me pokara, ko s cigareto v roki sedim za hlevom? kje je andraž, če vsi pravijo, da je nekje?

a vsi tako razmišljajo? a me zato kličejo ljudje izpred 10, 15 let? ker se hočejo vrnit v stare čase? kako bo šele, ko bomo stari 50, 60?

pogrešam akcijo in da mi kdo da veliko alkohola pa še malo posedi zraven.

zakaj sem tako hitro odrasla?