beg pred 80'si.
pa sem sobotni večer končno preživela, kot je treba.
najprej sva šla z milošem na pivo pod skalco. mi je rekel, da prideta še dva. počvekala sva o tem in onem, spila jaz eno in on 2 pivi, potem pa se nama je pridružil prvi. izkazalo se je, da je edino miloš moj pravi prijatelj, saj mi je končno pred nos pripeljal tako težko pričakovanega andraža. saj ne da sva se nekoč, v cigaretnem dimu in alkoholnih hlapih že spoznala na ozemlju metelkova mesta, ampak to skoraj nima veze. ko sta me prepričala, da mi pajek ne bo odpeljal avta, čeprav ta stoji na prehodu za pešce, se nam je pridružil še nejc.
the andraž je predlagal, da nekam odpotujemo, pa smo bili tako polni navdušenja, da smo naročili še eno pivo. malček smo pokomentirali izbor glasbe (ejtisi), se zgražali, jaz sem izza ovinka počekirala gudjonsna na plazmi, miloš je medtem spil še eno pivo ter odločil, da gremo k žigatu, ki da ima nov lokal.
avto je bil še vedno parkiran na zebri.
na resljevi smo se sestali z lepo bejbo in odšli v famozni novi lokal (se imenuje liquid). spila sem prvo cockto tega večera, medtem ko so ostali vihali noske nad neko specialno vodko. smo pa vsi malo manj nosali vihke ob izbrani hrani - tortilje z omakcami in kvazi korunza. ejtisi so nam sledili. in zeblo nas je. zato je padla odločitva, da odpotujemo na gorenjsko, natančneje v škofjo loko.
nejc se je utrmil in nas zapustil, ostali smo krenili proti avtu in nato na celovško in nato tako dalje. do konca medvod so se porajala vprašanja, kot so: "a gremo mi res v škofjo loko?" in "no, če res gremo, kdo nam garantira, da je tam še kej odprto?"
no, res smo šli in odprta je bila rdeča ostriga. tam se je prekladalo še ene 15 vapotov in vsi so nas opazovali s kotički očes, kajti videlo se je, da nismo njihovi. na hitro smo ruknili še pivo/cockto in jo odkurili domačemu ležišču naproti.
navdušenje za nadaljevanje nedvomno tanartabulžga sobotnega večera ever v ortu je plahnelo z vsakim kilometrom. po poti sem tudi odlagala sopotnike, tako da sem okoli treh zjutraj sama zajadrala v varni ižanski pristan. in dobila celo parkirni prostor, morš verjet ...
verjamite, VERJAMITE MI, da na blog napišem poročilo samo, kadar se mi kaj dogaja. v bistvu sem zelo dolgočasen človek.
najprej sva šla z milošem na pivo pod skalco. mi je rekel, da prideta še dva. počvekala sva o tem in onem, spila jaz eno in on 2 pivi, potem pa se nama je pridružil prvi. izkazalo se je, da je edino miloš moj pravi prijatelj, saj mi je končno pred nos pripeljal tako težko pričakovanega andraža. saj ne da sva se nekoč, v cigaretnem dimu in alkoholnih hlapih že spoznala na ozemlju metelkova mesta, ampak to skoraj nima veze. ko sta me prepričala, da mi pajek ne bo odpeljal avta, čeprav ta stoji na prehodu za pešce, se nam je pridružil še nejc.
the andraž je predlagal, da nekam odpotujemo, pa smo bili tako polni navdušenja, da smo naročili še eno pivo. malček smo pokomentirali izbor glasbe (ejtisi), se zgražali, jaz sem izza ovinka počekirala gudjonsna na plazmi, miloš je medtem spil še eno pivo ter odločil, da gremo k žigatu, ki da ima nov lokal.
avto je bil še vedno parkiran na zebri.
na resljevi smo se sestali z lepo bejbo in odšli v famozni novi lokal (se imenuje liquid). spila sem prvo cockto tega večera, medtem ko so ostali vihali noske nad neko specialno vodko. smo pa vsi malo manj nosali vihke ob izbrani hrani - tortilje z omakcami in kvazi korunza. ejtisi so nam sledili. in zeblo nas je. zato je padla odločitva, da odpotujemo na gorenjsko, natančneje v škofjo loko.
nejc se je utrmil in nas zapustil, ostali smo krenili proti avtu in nato na celovško in nato tako dalje. do konca medvod so se porajala vprašanja, kot so: "a gremo mi res v škofjo loko?" in "no, če res gremo, kdo nam garantira, da je tam še kej odprto?"
no, res smo šli in odprta je bila rdeča ostriga. tam se je prekladalo še ene 15 vapotov in vsi so nas opazovali s kotički očes, kajti videlo se je, da nismo njihovi. na hitro smo ruknili še pivo/cockto in jo odkurili domačemu ležišču naproti.
navdušenje za nadaljevanje nedvomno tanartabulžga sobotnega večera ever v ortu je plahnelo z vsakim kilometrom. po poti sem tudi odlagala sopotnike, tako da sem okoli treh zjutraj sama zajadrala v varni ižanski pristan. in dobila celo parkirni prostor, morš verjet ...
verjamite, VERJAMITE MI, da na blog napišem poročilo samo, kadar se mi kaj dogaja. v bistvu sem zelo dolgočasen človek.
posted by arctic donkey @ 11:21 AM
0 Comments:
Post a Comment
Subscribe to Post Comments [Atom]
<< Home