emo.

spet gre vse narobe.

če me boli k. za vse na svetu, mi to takoj vržejo v fris.

če se trudim in vsem vse znesem k riti in poslušam vsako izpoved in korajžno prenašam vse očitke, mi to samo pobira energijo. itak, ko jaz koga rabim, se vedno vsi zvito poskrijejo. in če kaj naredim z dobro voljo, pa ne rata, izpadem kreten.

ker ugotavljam, da vsi z mano prijateljujejo samo, ko si obetajo kakšne ugodnosti, sem se odločila v življenju stopiti na bolj egoistično pot.

žrtvovala se bom samo, če mi bo to prinašalo koristi. kot opažam, lahko živim tudi brez najbližjih prijateljev, torej bom živela še naprej v takem slogu, samo manj energije bom pokurila za osrečevanje drugih. name se itak nihče ne spomni ...

na srečo pa ostaja par ljudi, ki jih tekom življenja nehote pozabiš, pa vedno priskočijo ob pravem trenutku. s temi se bom šla drug teden malo poveselit.

dokler depresija ne popusti, ne sprašujte, kaj je narobe.