samo sebe se imam.

krščenduš, so me razjezili!

včeraj sem prispela z dela v sosednji občini. po petih dneh odsotnosti sva se z matero skregali v prvih petih minutah iz istih razlogov kot vedno. z jezusom sva se spičili tudi za brezveze. kriva sem bila jaz. ampak greh ni bil tako velik. in ona mi je rekla, da sem tako grozna, da si ne zaslužim prijateljev. to pa nisem.

pa sem si rekla »vdih – izdih« in šla razpakirat prtljago.

ravno ko sem malo prišla k sebi mi je dal misliti virtualen pogovor. in sicer z osebo, ki sem jo spoznala pred dvema mesecema in je kul in jo imam rada in zelo sem ji hvaležna, da se ji da družiti z mano, glede na to, da sva si precej različni.

ta oseba me je strašno razhudila, ko je rekla, da preveč razmišljam.

WTF? kako lahko kdo preveč razmišlja?

OK, ne rečem, včasih me v mojih miselnih seansah odnese v ekstreme, ampak ponavadi je misliti čisto zdravo in človeško.

včasih se ti zgodi kaj, kar bi bilo najbolje potlačiti in namesto tega misliti na kaj drugega. včasih med premlevanjem nepričakovano najdeš rešitvo prvega problema. včasih imaš polno glavo ene osebe, pa jo kar premetavaš po glavi. in to je »loh sam dobr«. včasih gledaš film ali prebereš knjigo, ki te fino prizemlji in potem razmišljaš in iščeš povezave in razvijaš smisel prebranega do neslutenih razsežnosti, tako da te na koncu boli glava in ti je slabo, kot bi rekel Christopher. razmišljati je zdravo, če ne, postaneš slep.

sploh pa ... kaj dela tisti, ki ne razmišlja? lebdi v življenju in ravnodušno opazuje ljudi, dogodke in stvari, ki mu križajo pot?

in še opozorilo osebi a, njenemu kolegu, osebi b, in vsem tistim, ki vas spustim dovolj blizu, da me poznate do dna: nikar se ne obremenjujte s tem, kaj se mi plete po glavi. in ne omejujte me. to je nuja.