vrži se ... mogoče te bo kdo ujel.

***OPOZORILO! JAKO STAR SPIS!***

bliža se konec avgusta, konec počitnic, konec brezskrbnosti, konec do zadnjega kotička nafilanega prostega časa. in tega trenutka sem se bala ko sam satan. nisem imela pojma, kaj bom počela od 3. septembra dalje. službe še vedno nimam, ker nimam diplome. ki jo ravnokar (že dva meseca) končujem in sem zaresno (že dva meseca) v zadnjem stadiju, ampak kaj mi to pomaga, itak ne bo nobena šola sredi septembra iskala nove delovne sile.

zato se v mislih že daljši čas zatekam ... h komu drugemu kot k staremu dobremu delodajalcu. poklicala ga še nisem, ker mečkam vedno do zadnjega trenutka ... oziroma dokler on meni ne pošlje sms-a.

kar se ima zgoditi, se zgodi. in tako sem ga poklicala nazaj, malček sva se hecala (pogrešam njegove fore, enkrat jih bom delila z vami), potem je pa predlagal, da se kar takoj oglasi na gradu prestranek.

prišel je v pol ure, opremljen z brezalkoholno pijačo in dobro voljo.

obdelala sva vse teme; počitnice, projekti, hčere, medvedi, skandinavci, latvijci, ljubljančani, pacienti, jaz, on, plani in ... tako.

dobiva se še na kašni kavi, da dorečeva stvari, ampak načeloma imam septembra zagotovljeno službo. ja, pri njemu. vem, da nihče ne navija za njEga. moja mami je zelo jezna. ampak jaz delam tako, kot mislim, da je prav.

tale delodajalec je res od sile. vedno pride v pravem trenutku. vedno. in zmeraj mi pomaga iz krize. vedno reče taprave besede. tako zelo logično razmišlja, da mu ne moreš oporekat. polepšal mi je ponedeljek in vse dni, ki so mu sledili.

vrži se. sigurno te bo kdo ujel.