torkova ujma.

ja ja, vem. od povsod slišimo samo, kako je zasulo železnike in odneslo franjo pa kako so izginile ceste in mostovi itd. žalostne novice. grozno.

v bistvu sem že kakšen teden nazaj mislila za mojo glavo nenavadne misli. namreč, kako smo si ljudje različni. pravzaprav imam to vedno v mislih, ampak vsakič na kakšen drug način. tokrat sem razmišljala, kako imamo ljudje različno veliko premoženja.

namreč, eni se po mestu vozijo v bmw kupejih, ki so ne samo dragi, ampak tudi nepraktični (poleg šoferja gre notri lahko še ena oseba in nič prtljage. bravo, kdo si je izmislil tak avto?), drugi v volvo v70, ki je praktičen, a še vedno preveč predrag, spet tretji se vozimo z avtobusom ali kolesom, pa še vedno smo srečni, ko se zavemo, da nekateri niti tega ne morejo.

včeraj sem gledala dobrodelni koncert za žrtve torkovih poplav. v bistvu sem ga poslušala na valu 202, ker mi je že težko gledati objokane obraze ljudi, ki jim je voda odplaknila vse, kar so imeli.

zakaj se to dogaja? se mi zdi, da je vedno hujše ... in namesto, da bi bila naša edina skrb samo poplave, potresi in podobni heci, se ljudje v darfurju, iraku in še kje še vedno veselo streljajo in nedolžnim prinašajo nesrečo. ja, res ne vem, kam vse to pelje.

lep pozdrav z udobnega toplega kavča iz zaenkrat še varne ljubljane.