trpljenje mladega centija.

v našem svetu vlada hierarhija. kar povsod, prav zares. če analiziram hierarhijo v orkestrih, pridem do naslednjega zaključka:

ful je zajebano bit nekaj med nulo in amaterskim glasbenikom.

kajti. pred parimi meseci sem bila seznanjena s tekmovalnim programom. je, milo rečeno, zajeban. ker pa je zame kozarec vedno na pol poln, tudi ko se že od daleč vidi, da je prazen, sem se optimistično lotila svojega parta.

šlo je optimistično, dokler se nisem že bolj seznanila z notnim zapisom. potem sem malo jamrala, vsem kazala odtise zob na ustnici, 700x preposlušala posnetke, 1200x odigrala težke koščke, in na koncu skorajda uspela.

res. na zadnji vaji se mi je zdelo, da zdaj pa že res razumem, "za koj se ide", edino da še nisem bila na ti z dvema, tremi laufi, ki so pa zares težki.

nakar pride substitut, ki vse odigra v prvem šusu, pri tem upošteva artikulacijo in dinamiko (v prvem šusu), nakar ga (v mojem primeru jo) dirigent pogleda, pokima in reče bravo. meni pa naroči, naj si dam od takta 18 do 57 kar v oklepaj.

na koncu sem v sekciji samo za okrasek in za igrat četrtinke (pri polovinkah in kar je večjega sem fouš).

za kaj se sploh trudim?