alkoholik deluxe.

res nam ni lahko. nam, "glasbenikom". kdor je že kdaj igral v orkestru, dobro ve, kako naporno je to.

pa ne mislim priprav, vaj, vežbanja in tega. špili so naporni. no, pa špili še ne tako, ampak vse tisto, kar pride po špilu.

najprej je treba vsak nastop proslaviti. ko smo tako rahlo nasmejani, si privoščimo še malo in kmalu spijemo toliko, da nam ni do spanja. potem mogoče zaspimo za kakšne pol ure, ampak res mogoče, ker, kdo pa ima ponoči čas spati? potem smo cel naslednji dan malo čorovi. kakšni pa čmo bit?

po kakšnem mesecu tako napornega življenja ugotovimo, da smo alkoholiki.

in tako sem včeraj premlevala. da je to, da se zavedam, da sem alkoholik, pravzaprav v redu. glede na vse ostalo.

ne vem.

vzemam se v roke. takoj.

poglej ven. dežuje.

življenje je valovito. enkrat si gor, drugič padeš dol.

sama sem večna optimistka in bolj z lahkoto ko gledam na življenje, bolj svetlo je. zadnje čase mi res ni nič hudega. vse štima. imela sem par večjih naložb, ampak še vedno imam dovolj denarja za sprotno porabo in razne akcije. zaposlena sem ko mačka okrog vrele kaše, ampak se vse izide. edino malo manj spim, ampak za to bo še čas. feng šui mi v življenje prinaša vedno nove osebke, s katerimi mi ni nikoli dolgčas. tudi z osebki iz preteklosti se fajn razumem. vreme je lepo, imamo sonce, imamo poletno vročino, tudi imamo teraso in morje na dosegu roke. pa še počitnice imamo, smo si jih zaslužili.

ampak danes, na zadnji delovni dan, ko sem tako nič hudega sluteč merila kilometre od učilnice 4.b pa do kabineta ali zbornice, se mi je bežno zazdelo, da ni vse tako rožnato. utrujeni, žalostni, mrki pogledi, vsem se je nekam mudilo, vsi so v svoji živčnosti pozabili reči dobro jutro. pomislila sem, da sploh ne pašem tja in ves dan razmišljala, kaj je sploh narobe?

do zdaj nisem izvedela. obrazi so se tekom dneva sicer rahlo razjasnili, ampak še vedno imam slutnujo, da se bo danes pripetilo nekaj hudega. kakšno verižno trčenje, potres, cunami, nekaj. res hecno, da v svojem neumornem otimizmu utegnem pomisliti na tašne katastrofe.

komaj čakam, da se dan konča.

to sem jas!

mogoče sem nor,
mogoče samo utrujen,
mogoče nevaren,
mogoče me niti ni.

nič hudega sluteč hodiš po ulici
in že ti spontano pade kak delavec na glavo.

folk pa misl, da sm bolan.
ne, sam ful sm žejen in mal sm zaspan.
od golih sanj.

nisem kriv, da tiho ljubim te,
nisi kriva, da ne ljubiš me,
zame si še pegasto dekle.

ko pamet so delili,
jaz sem izvisel,
zato nikol do zdaj
posebne sreče nisem mel.

dns bom zabluzu,
kej čem druzga nardit s sabo,
zato, ker tudi boh na mene je pozabu.

včasih je treba z glavo skoz zid.
včasih pomaga živce utopit.
včasih je dobr spomin izgubit.
včasih pomaga.

več medu bi nabrale čebele,
če bi ruzak s sabo vzele.

moja štefana,
življenje al smrt!
ti si za mene
tku ku rajski wrt!
ma buoh ni tou,
deb js ratou toj muož,
bla soj cajt si muoja,
več muoja na buoš!

trčen sem
in malo čez les
nor sem podolgem
in počez

pedenjped se sam oblači,
sam počeše in umije.
čeveljčke si sam skrtači,
sam se s čepico pokrije.
sam gre v širni svet na pot,
sam presodi, kod in kam.
a čeprav je tak gospod,
svečke ne obriše sam.

nisem več to pegasto dekle.

še narava govori v prid mojim slabostim.

včeraj je bilo divje. alkohol je bil hitrejši od celotne črede možganskih celic, zato jih je ostalo bore malo. ampak bolje kvaliteta kot kvantiteta.

hvala vsem trem mušketirjem, sabini in niki in se opravičujem, če sem komurkoli povzročala skrbi.

ajme.

nič nas ne sme presenetiti! =D

vse najboljše stvari se zgodijo v soboto zvečer.

sem pa vsaj včeraj preživela zaresno lep večer s sodelavci in predvsem sodelavkami. najprej sem možgane napasla ob prijetni dalmatinski glasbi, ki nam jo je godel vrhpoljski tamburaški orkester, nato smo večer nadaljevali na klopcah na gradu tuštanj. brez piva ni šlo, s pivom je šlo komajda kam. moje sodelavke so super, sodelavec je mrko gledal predse. on že ve, zakaj.

danes pa smo z grosupeljskim pihalnim orkestrom piknikovali v okolici mojega nekdanjega revirja. v dobrepoljski dolini. prečudovito je tam, sploh podnevi. pol piknika sem na žalost zamudila, ker sem soboto zares želela posvetiti flori in favni v stanovanju. popoldne sem not prinašala neprespane ure iz preteklosti, ob osmih zvečer pa sem se končno podala proti dolenjski. popolnoma nerazpoložena zaradi prej naštetih težav sem se posvetila frizbiju in badmintonu, pa tudi pivu (itak) in nekaterim udeležencem.

do jutrišnje vaje se še enkrat ne bom naspala, ampak saj sem že vajena.

za zaključek bom spila pol litra tekočine. in to brezalkoholne. ker zmorem. ha!

če ne moreš do obzorja, ostani raje na obali.

ajme, v moji šolski službi je noro. z velikim n. preden naslednjič učiteljici rečete "kok je vam luštno, vi mate 2 mesca počitnic", pomislite, koliko papirja imajo pred tem za popisat in oddat. ne vidim smisla v vsej tej birokraciji, sploh zato, ker se raznim obrazcem posvečam bolj kot otrokom, ki jih poskušam motivirat, da zdržijo še zadnji teden šole.

občutek imam, da mi prav nič ne gre. o tem sem že pisala, ampak res mi gre vse narobe. kot da bi frcnil domino, ki bo pred sabo razsula vse ostale. upam, da se bo ta junij že kmalu končal. in to brez vidnih negativnih posledic.

sprašujem se namreč:
- zakaj se mora maja pokvarit avto, nato kupiš drugega, ki se ti pokvari junija?
- zakaj se mi je sestra odselila?
- zakaj moram vsak dan popoldne eno uro spati?
- zakaj pozabljam stvari?
- zakaj me ljubijo napačni ljudje?
- zakaj so mi možgani kot eni železniki po septembrski ujmi?
- zakaj mi je navjišji mesečni strošek bencin?
- zakaj me imajo starši tako radi in mi dajejo kuhano hrano, ki je ne pojem?
- zakaj ne pojem od staršev pripravljene hrane?
- zakaj že tri dni sploh ne jem?
- zakaj toliko pijem?
- a sem slab človek, a ne da sem?

a bo?
in zakaj ne?

kaj bom, ko bom velika? - ljubezen.

v soboto sem preživljala večer na italian partyju pri moji ženki v rožni. nevem, kaj italijanskega so prinesli drugi, jaz sem se vestno oblekla ibrahimovićev dres, ko je še igral v juventusu in nisem bila preveč privlačna. ok, so bili pa lampijončki v barvi taljanske zastave inu pice vseh vrst, oblik in velikosti. bile so dobre, ampak meni je bolj teknil trikoten čips, ki mu se reče ... am. tortilja. ja. in eno pivo. mi je teknilo. več ni šlo.

pretekli teden sem postala alkoholik. pivo sem si odprla skoraj vsak dan, za vsako priliko. ker sem imela obiske, ker sem kul in se obremenjujem s problemi, ki jih imam samo jaz, ker sem kul in se ne obremenjujem s težavicami, ki jih ima vsak, ker sem šla na obisk, ker sem bila v gajotu, ker je občinski praznik in ... na italjanski žurki ni šlo več.
sva se pa z mitchem fino nasmejala ob vseh tajdinih dialogih, ki jih tako pridno zapisuje na vsakem družabnem srečanju. naslov posta je hkrati tudi eden izmed zapisov iz blokca. odgovor so mi nekega večera pokazali izrezki iz premiere ...

... naj se vrnem ...

ker se je jezušček odselil, odslej po stanovanju tavam sama, v družbi svojih misli. ko imam preveč časa, je to lahko zelo škodljivo, ker mi misli prešaltajo v depresijo. in to ni fajn (ako niste vedeli). in ugotovim, da sem depresivna, ker nič ne gre nikamor. potem se mi vse zmeša. po stanovanju imam štalo, v avtu imam štalo, v glavi jo tudi imam, štalo.

ampak včeraj sem se umirila, pojedla topel obrok, ki mi jih zadnje tedne malo manjka, videla sonce, ki ga tudi v zadnjih časih manjka, pospravila sem po avtu in zlikala vse obleke, ki so me pohlevno čakale na fotelju ter si uredila zapiske za portugalščino.

tudi danes je bil lejp dan. imeli smo športni dan. in sicer pohod. skozi gozd in v klanec in bil je dež. ampak je bilo fajn, zelenje je menda duši prijazna barva. zdaj grem pa jest in odklopit misli. upam, da se bo v prihodnjih dneh stanje izboljšalo. če ne ga pa klinc gleda. stanjeta.

in upam, da danes ne bom pila alkohola. bom počakala vsaj do konca tedna.

ok, do četrtka.