za ožent.

ko poslušam glasbo yanna tiersena, mi začnejo delovati centri za ustvarjanje. ali ustvarjalnost. skratka, pograbim škarje, svinčnik, papir, lepilo, olfa nož, lepenko, bleščice, krep papir, šeleshamer, blago, suho rastlinje in ostale domače živali ter se spravim na delo.
izkupiček današnjega dne je ena unikat voščilnica in rezervni deli za nove. pri izvedbi so mi prav prišle male skrivnosti velikega delodajalca in milka z lešniki. več kdaj drugič.

I've got soul but I'm not a soldier.

spet pokoncertni vtisi. tokrat mi je večer krajšala mia žnidarič in njeni fantje. najprej sem še razmišljala, če naj sploh kam grem, ker sem bila utrujena od sprehoda, še vedno z glavobolom in eno neprebrano knjigo, ki jo moram kmalu vrniti. pa sem se vseeno odpravila v center občine. ker kdaj bom pa naslednjič imela priliko prisluhniti mii žnidarič in njenim fantom? no, prilika bo, ampak meni se sigurno ne bo dalo vohljat po kakšnih jazzerskih ljubljanskih pajzlih. ali filharmoniji. odvisno, kam pač seže ugled gospe mie.
ugled gospe mie seže kar daleč, si upam reči po včerajšnjem večeru. prvič po dolgem času sem bila na kulturnem dogodku sama, brez matere ali kogarkoli drugega, ki te pač zna ovirati pri doživljenju dogajanja na odru. tokrat me tudi drugi ljudje niso preveč motili. s seboj sem namreč vzela čepke, kar si obljubim po vsakem preglasnem koncertu. maajka. ko daš čepke v ušesa, svet kar izgine in vse, kar obstaja je muzika. še nosa si nisem upala obrisat, ker sem mislila, da me vsi slišijo, tako tiho je bilo z zamašenimi ušesi. po tretjem komadu sem jih testno vzela ven, da preverim, če je godba res tako glasna. in jih nisem tlačila nazaj noter, ker je bila jakost ravno pravšnja.
a bom povedala kaj o koncertu? hm. mia je simpatična gospa. med komadi je sproščeno komunicirala s publiko in svojimi fanti. všeč mi je bila kot človek in kot umetnica. super interpretacija, odličen glas in to. steve klink je pianist, za katerega, tako, od oka, kot amater, ne bi rekla, da je kakšen poseben akrobat, zna pa iz tipk izvabit prav prijetne melodije in poln zvok, torej poslušljivo harmonijo, na kar sem pri vsej muziki posebno pozorna. z ženko sta se odlično ujela, zares se mi je dopadla zvočnost pesmi. sodelovali so še basist nikola matošić, o katerem ne bi govorila, ker se na kontrabas(ist)e ne spoznam. potem sta bila tu še trobentač david jarh, ki mi je končno dokazal, da se na trobento lahko igra piano, ter tenor saksofonist tadej tomšič. ta me je posebno očaral. opazila sem namreč, da grem bolj z veseljem vadit, če vidim dobrega saksofonista v akciji. tale je bil dober, igral je kot za zastavo in ko se bom naslednjič oddaljila od saxa za 2 tedna, moram samo prisluhniti in po možnosti pogledati kakšen jazz bend (s saksofonistom) in voila!
toliko za danes iz mojega reportažnega fotelja. želim vam toplo župco in vitaminov polno solato.

furam begije.

danes sem korajžno zakoračila na svoje delovno mesto. ob pol šestih, igralnica prvega razreda, družba so mi zapiski za diplomo, o kakšnih otrocih ne duha ne sluha. so se pa hitro nakapljali in takrat sem šele spoznala, da še nisem zdrava. brez moči za ukrepanje v odločilnih situacijah (ki jih je bilo danes sicer bore malo, pa vendar), s polnim nosom in zmatranim glasom bi res raje doma pospravljala po hiši ali gledala kakšno od ponovitev oddaj na tv slo, ki jih nikoli ne (z)manjka.
pa sem bila vseeno tam. čas je hitro minil in na srečo me učiteljica v razredu ni rabila in sem si lahko uro in pol mirno brisala nos in se hodila odkašljevat iz razreda.
sicer pa, da vam povem, se imam za izjemno odpornega človeka, posebno glede na dejstvo, da ne jem ne sadja ne zelenjave ter da mi je edino gibanje popotovanje od sobe do hladilnika. zato sem si dovolila pripraviti nekaj malega statistike preteklega tedna. tako, za tiste, ki vas zanima, pa tudi za lastno dokumentacijo, saj veste, človek nikoli ne ve, kdaj se ponudi naslednja priložnost, da zboli.
evo me:

• št. preležanih dni: 7 in pol
• najvišja temperatura: 39,3 *C
• medikamenti: 24 lekadolov, 5 aspirinov migran, 1 coldrex (je za en drek)
• bolniško osebje: v glavnem matera, jezus mi je prišel samo povedat, da ne morem bit tok bolna
• zamujeni družabni dogodki: pustna sobota, nedeljski pustni karneval in 1 koncert ter praznovanje lastnega rojstnega dne
  
• poslani sms-i: čez 50
• zajtrk, kosilo, večerja: medikamenti + drobtinice
• izgubljeni kilogrami: 2,5 (kljub uspehu se take diete ne bi več šla)
• št. ogledanih bednih oddaj: 3. na srečo sem težko gledala tv.
• čtivo: desa muck - pasti življenja, alexander mccall smith - spodobnost in lepa dekleta, national geographic (junij 2006), swedish children's literature (članek z wikipedije)
• posebnosti: po 4 dneh sem se v lastni postelji počutila strašno umazano, zato sem se šla z vročino tuširat, se dala v novo pižamo in si preoblekla posteljo; v prej tesno oprijetih kavbojkah sem zdaj kot klemenklemen; bila sem tako občutljiva, da me je močno ganila vsaka druga stvar (amelie, zmaga maria matta na slalomu, dejstvo, da matera tako skrbno kuha čaj in hodi vsake 10 minut v sobo čekirat, če sem še živa; 5 evrov od stare mame za opravljen zadnji izpit itd.); ko mi je vročina padla na normalno številko, me je začel boleti zob, tako da sem včeraj v zdravstvenem domu mimogrede obiskala še zobarco. ob tem moram povedat, da me je najprej sicer nadrla, ker me že lep čas ni bilo tam, mi pohvalila zobe in potem ob jamranju povrtala v luknjo, kjer ni bilo več plombe in noter dala začasno plombo. zalivko. jebeš sašo lendero, moja junakinja je breda brumen, dr. stom. med.

takolele. zdaj grem pa še na en čaj in v posteljo. jutri me spet čaka jutranje varstvo in ura slovenščine. upam, da bom zmogla. gripa ni mačji kašelj.

vogelgrippe on tour.

to je pisalo na majčkah, ki jih je imel stefan raab razobešene po studiu v svoji oddaji. takrat se mi je zdelo smešno, zdaj, ko ga z gripo hengava že kakšen teden, pa je stvar malo drugačna. na srečo se je mene prijela navadna, človeška različica.

hja, kaj naj rečem. bilo je hudo. tako hudo, da sem se šele po 5 dneh sprehodila tud v kletne prostore naše hiše, kjer imamo računalnik in mraz. najbrž to ni zdravo, ampak danes sem polna navdiha, zato moram pokurit tole pisateljsko energijo.
pri temperaturi od 38,5 do 39 človek ne more kaj dosti početi; pri branju se ti oči ne premikajo skladno z mislimi, tv je enkrat prepotiho, drugič prenaglas, glasba, ki jo poslušam, pa je posneta skupaj z bobni, tako da sem ji lahko prisluhnila samo ob bolj slavnostnih trenutkih. poleg teh umskih spretnosti seveda ostanejo še fizične, katerim pa sem se pametno ognila, ker sem ponavadi komajda stala na nogah in gledala naravnost.
sem pa imela zato več kot dovolj časa za razmišljanje. v bistvu preveč. ukvarjala sem se namreč z vprašanji, kot so: kako naredijo naftno ploščad sredi oceana? kako smešna beseda je regrat. kje v nosu nastaja sluz (smrkelj) in zakaj je ne zmanjka? zakaj nekateri radi seksajo v morju? kako je ime finskemu košarkašu, ki igra pri olimpiji? po kakšnem ključu tam izbirajo imena? (kajti do zdaj nista imela niti dva finca enakih imen, pa sem jih slišala že precej). no takole. če bi morala vsak dan razmišljati o tako pomembnih rečeh, bi pregorela.
zato sem se seveda morala vprašati še naprej: kaj pa ljudje, ki opravljajo dolgočasne poklice in morajo cele dneve takole razmišljati? v mislih imam na primer šoferje tovornjakov, delavce za tekočim trakom, naše smučarje in uslužbenke v naši knjižnici. prav gotovo jim ni lahko ...
zdaj pa na čaj in nazaj pod kovter.

eagles of death metal.

moj đob je fleksibilen ko sam vrag, zato je naneslo, da se v torek, 20. februarja, ne morem udeležiti kulturnega dogodka. za 15 evrov (en evro popusta!) prodam karto srečnemu dobitniku. prosim, naj se kdo javi.
eagles of death metal so itak fantje od fare in vsi jih ljubimo. men je žau, ker ne morem it in ne bi rada zato bila na zgubi =)

karnivori!

v svoji nedvomno bogati pesniški karieri sem uspela sestaviti tudi odo mesnim izdelkom. pesnitev je iz zgodnjega obdobja pesničinega repertoarja ...

Vegi song

ob sedmih se zbudim
in nekej me boli
ura ne zvoni
in radio hrešči
grdo pogledam in opazim
da tebe tuki ni

le kam si se spet skril?
le kam, baraba mala?
mogoče po nesreči
sem na teb zaspala
in si se zadušil
ker ti nisem zraka dala

enmičkenu me zmoti hrup
no ja, kako pol? nisem sama?
mogoče pa še sanjam
je vendar ura rana
a nej zaspim? nej se zbudim?
nej ratam še mal bolj zaspana?

šla bom na en dolg sprehod
do kopalnice al pa do dnevne
v kuhni nekej ropota
spotaknem se ob čevlje
le kdo bi loh se tuki hranu?
naše zaloge so bolj revne ...

aja, že vidim, tukej si!
le kaj mi bo pištola
poskrbel si zase, za svoj zajtrk
tok ne poje niti dora!
in kaj bo zdej za mene blo?
kos kruha? kokakola?

takole ti povem, moj dragi
tole naj bi bi moj flet
lahko si najdeš drugo ženko
če misliš tok požret
jeba je veš, ker si vegi
in za kosilo bo dons polpet

ker vsa ta tvoja zelenjava
stane mičkenu preveč
tega js ne bom več jedla,
mesojedcem to ni všeč
sej te ljubim, sej si đek
sam bod normalen - če ti ni odveč

ne razmetuj omare ...

mati mi je za 23. pomlad kupila nov kos pohištva. da sem ga lahko zbasala v svojo sobo, sem morala narediti en red in premakniti omare. da sem to lahko naredila, sem jih morala najprej sprazniti (moški so medtem igrali NBA live 2005 ...). praznjenje omar se pri meni dogaja bolj redko, zato sem bila pošteno presenečena ob zakladih, ki sem jih tam notri našla.

poglejte si, kako mi je bilo včasih dolgčas:

Oj, služba song

Oj služba, moj dom, kako si krasna!
me delo čaka, čaka Jasna
šefica priljubljena
malica obljubljena
andrejčica zaljubljena

naj sije sonce, pada vse,
kar iz vode narejeno je
rada delam
okolico sekiram
očeta šokiram

majhni izdatki
prihodki so kratki
za kakšen sladoled
po deset
kje je tak svet?

tega sveta ni
spimo na dnu smeti
politika
romantika
tragedija!

ne bomo se tu ustavljali
optimizma stran odganjali
gremo na vrt
tam skriva se krt
naj zlika kdo prt

naj postreže nam narezek
naj povabi se še ježek
to bo krasna družba
oj, kako prijetna je služba
oj, moja draga služba!

right to be wrong.

tale moj blog je ena sama žalost. veliko žgancev bom morala pojesti, da se bom prepričala, da to ni spletni dnevnik, ampak nekej več, ker to vsi berejo in je bedno vsemu svetu razlagat, koliko ur dnevno prespiš in kateri šport ti pospeši utrip.
eh, klinc. če komu nisem zanimiva, naj se obrne za 360 stopinj in odide. =)

... v glavi imam meglo in dež. dobr.

bleibt alles anders.

spet pritožbe. tokrat čez samo sebe. navadila sem se na to, da nimam časa. in potem me kot strela z jasnega preseneti prešernov dan in čas je tako gost, da bi ga lahko rezala. kje so zdaj vsi moji umetniški popadki, kje je energija za pisanje bloga, katere piškote naj danes spečem, v kateri kulturni hram se bom podala (sploh danes, ko je vse zastonj)?

naj omenim, da sem že en teden prehlajena/bolna/se še nisem odločila. komaj čakam, da pridem iz šole, pojem lekadol in se lotim raznih gospodinjskih del. včeraj sem bila že po poročilih tako zaspana, da sem mrknila takoj po športu. zbudila sem se ob 4.30, ker ubogi srotek nisem mogla več spat. pretipkala sem neke pesmice za šolo in šla ob šestih nazaj v mižale.
zdaj, ko se mi že cel dan ne da nič početi, tudi spati ne morem več, ker sem se naspala za dva dni skupej. prevajala in tipkala sem nekaj za diplomo, ampak sem se tudi tega kmalu naveličala. jesti nisem mogla do kosila, ker sem se za zajtrk nabasala ko žvau. živim na od civilizacije izoliranem otoku, zato imamo samo 2 tv programa in mi razen ponovitve piramide tudi to ni bila dovolj dobra družba. mimogrede lahko še enkrat ponovim, da je saša lendero ena navadna kokoš in ne vem, kdo ima srce glasovati zanjo, če ji nasproti stoji vlasta nussdorfer, ki mi deluje precej bolj pametna gospa. zaradi slabega fizičnega počutja ne morem pilatirati, zamašen nos pa botruje dejstvu, da mi ni za igranje saksofona. kaj mi drugega preostane, kot da po piramidi še malček posedim na fotelju in si mimogrede ogledam še mešano štafeto v biatlonu?
priznati moram, da sem bila prav prijetno presenečena, ko sem zagledala naše postavne mladenke in mladeniče. pa tudi nenaše. tekma je bila strašno zaminiva, sledila sem vsakemu tekmovalcu, računala, koliko prednosti ima pred zasledovalcem in koliko mu manjka, da prehiti tistega pred njim, držala pesti pri streljanju in bila skratka od navijanja bolj hin kot oni od fizične aktivnosti. najbrž vas je precej takšnih, ki vam je biatlon španska vas (sklepam po sebi), zato vam povem razplet: bili smo četrti. za dobre pol minute smo zgrešili medaljo in to zaradi nesreče (najbrž treme) pri zadnjem streljanju. gospod marič je moral odteči še en častni kazenski krog.
aha, in zmagali so švedi. itak so bili celo tekmo v taki prednosti, da dam lahko samo kapo dol. in nalimam sličici skandinavskih dvojčkov:

bjorn ferry ...

... carl johan bergman

podobnost s švedsko glasbeno reprezentanco je shrljiva. presodite sami:

carl johan fogelklou & bjorn dixgaard