kakšen odnos pa je to?!

zdajle sem pa jezna ko sam vrag!
kako rada odletim z doma in popoldne počnem kaj za svojo dušo! res rada. z veseljem hodim na vaje 20 orkestrov (številka je seveda le plod pesniškoega pretiravanja), ker mi je to edina družba, veliko mi pa seveda pomeni tudi duhovna rast, ki jo z uveljavljanjem v takšnih krožkih izpopolnjujem.
a glej ga, zlomka, nekje se pa zatakne. pri odnosih. naj začnem na začetku.
prijatelj mitch me je oktobra povabil k šolskemu pihalnemu orkestru. je dirigent, potreboval je zasedbo, jaz kot saksofonski začetnik pa bi tako nabirala kilometrino z bolj enostavnimi skladbicami. vse lepo in prav. še zdaj grem rada na orkester, ker imam občutek, da soorkestrače vsaj dohajam. zmoti pa me ena stvar: odnos 12-/13-letnih mulčkov do dirigenta. dirigent je vendar tam z razlogom, on je car, on je šefe, dasa, gazda, bog i batina. mulčkom se jebe.
meni se ne.
zato se kljub bolečinam ali vsaj utrujenostjo - če nimaš kondicije in uro in pol fajn pihaš, se zgodi, da po 15 minutni pavzi ne boš sposoben pihnit dveh tonov - odpravim na vajo godbe cerknica. sem rekla: "eh, tukej sem, se bom še tok pomatrala, da nekej odšpilam." itak bo mel mitch vajo, ker se uradnemu dirigentu "ne da". pridem na vajo, pet ljudi sedi na svojih mestih in debatira, ostala peterica je sendviče/kadi/pije/debatira v sosednjem prostorčku. halo? kje je ostalih 30 članov? se obrnem na peti, mitchu razložim, da mi je teško in da grem.
ko ravno pridem domov, prejmem klic od bivšega predsednika godbe:
on: kje si ti?
jaz: doma.
O: zakaj pa nisi ostala?
J: (razložim situacijo).
O: zakaj si pa pol pršla?
J: sm se misla mal potrudt, sam itak ni blo zasedbe, pol sm pa šla.
O: kako ni blo zasedbe?! kakšen odnos pa je to?! še kadar prideš, sred vaje greš!
J: ne, to ni res. enkrat sem odšla med pavzo iz opravičljivih razlogov, ki sem jih kasneje na zaslišanju tudi naštela. potrudila sem se, prišla sem na vajo, ampak če več kot polovica folka ni resna, lahko tudi jaz kdaj manjkam.
sicer na vajah precejkrat manjkam, ampak še zdaleč nisem edina. poleg tega sem ena izmed redkih, ki svoje izostanke tudi opravičim. bedno se je zgovarjati na druge, da kako tudi njih ni na vaje, ampak če dirigent reče "mičo, dej ti. partizanskih pesmi se mi ne da dirigirat, " se pa vprašaš, kdo je tukej prikurjen.
ne mi z odnosi.
poleg tega bom izkoristila priliko in malček zagovarjala svojega najljubšega dirigenta in profesorja ... kadarkoli ga ni na vaji (no, v bistvu ga ni nikoli, pride samo na špile. je profi in ima verjetno v času vaj kakšno pomembnejše delo), ga šimfajo podolgem in počez; če v društvu kaj ne štima, je vedno kriv on, v resnici je pa eden izmed redkih, ki ima kej pojma o dejanskem stanju godbe. sicer ozadja ne poznam ... se mi pa zdi, da bi jaz na njegovem mestu že trikrat zapustila vso stvar.
ja, ko se bodo poštimali odnosi, si bom z veseljem odtrgala tistih par ur tedensko za vaje. ko bo tako kot nekoč, ko sem komaj čakala sredo in petek, da sem spet videla znance, da smo spili kakšen sok, se pohecali, izmenjali novice in malček, tako za usput, zasvirali. ne vem, kdaj se bodo vrnili tej zlati časi. godba gre v vesolje.
v afektu sem pomislila, da bi saks, ki je godbena last, odkupila ali pa prijazno vrnila in si kupila svojega ter nemoteno ustvarjala v ostalih zasedbah ...
... ampak ...
... jutri bo že bolje. vprašanje pa je, kaj bo, ko sem bom naslednjič vrnila v tisto dvoranico na gerbičevo ... kakšen odnos imava ena do druge?

sphericube, tretjič.

danes se bo odvijal tretji koncert prekmurskih majstrov in sicer na metelkovi v ljubljani. če bo kdo v bližini, naj si gre ogledat to čudo, ker fantje res znajo. jaz sem obsojena na jutranje varstvo, kar pomeni vstajanje ob 4.26, kar pomeni spanje najkasneje ob 23h, kar pomeni nič akcije ta teden.
se je pa jezus ponudil, da mi prinese značko. še zmeraj zbiram za izlet v benetke.
aha, in zadnjič sem v tisti smrdljivi uckanci eno izgubila; tisto iz cerkna. pošteni najditelj mi jo je vrnil ker je točno vedel, da je moja. ker je bil takrat tudi on v cerknem.
torej, danes vsi v channel zero, v prihodnje pa, če najdete kakšno značko, je najbrž moja.

ponedeljek.

dan se je začel z živčnimi kretnjami matere, ki je že navsezgodaj začela pripravljati popolno družinsko pojedino v slavo očeta. hkrati smo tudi praznovali neslovo od istega osebka.
no, kdor ne pozna moje matere, ne more vedeti, da zna biti res sitna oseba, posebno ko stremi k popolnosti, kar se rado pokaže v kakšnih družinskih praznovanjih. takrat ni dobro biti v njeni bližini, saj bo brž našla kakšno delo in te napizdila za vsako majhno stvar, ki ne rata. tapametni del njenega potomstva se modro poskrije v svoje sobe, jaz, hči s srcem pa ji vedno pomagam in prenašam te muke. a trpljenje nikoli ne traja dolgo, ker gostje vedno pridejo prej kot je vse pospravljeno. gostje so žlahta po njeni strani, zato je razumljivo, da so točni. takrat se začne slavje. aperitiv, hrana hrana in še hrane in še malo vina in potem še kava in slatkiši. po dolgih letih družinskih slavij zdaj z jezusom pomivava posodo kot bi mignil in se odfurava do planinskega polje (ki ne smrdi več), da prerolava tistih 59 kilometrov.
popoldne naju je obiskal naš logaški gostitelj, sin, brat, koncertni kompanjon in soblogaš ter strastni ljubitelj črtastih majic, luko. po tehtnem premisleku smo jo odkurili na cerkniško jezero. razlog je bil, da je v naših koncih sonce že zašlo, tam na polju pa verjetno še sije. no, tako smo se sprehodili prav do jezera, ga celo pošlatali, se obmetavali s trsjem, gledali taljane in se čudili novim športnim rekvizitom - zelo modernemu zmaju in zelo zelo modernemu bumerangu (ki je prirejen tako, da se ne vrne na isto mesto). kaj več si lahko preberete v dvodelni reportaži zabartmaja, jaz pa prilagam fotke, kot sem obljubila.
sicer pa ... vreme je še vedno odlično. kaj počnem za računalnikom?

precej hrane, rastlinje in daljinec

sveta trojica na obali jezera

jezušček

luko telovadi, v ozadju starec in morje
(in otrok in zmaj)

luko in jaz se izobražujeva

tle maš!

v zaostanku.

res je tako, da so velikonočni prazniki že zdavnaj mimo, jaz pa kar mečkam in nič ne napišem. pa je bilo zaminivo.
v soboto sva z jezusom na novo odkrila čarobni svet rolanja. odpeljala sva se v bližnjo nam vas, kjer imajo ravno in neprometno cesto brez klančin. bilo je fajn, čeprav sem vmes zaslutila, da moja stopalca niso bila narejena za rolerje. no ja, vsaj preluftala sem se, ko se sicer ne. po športni seansi je na obisk prišla prijateljica, s katero se nisva videli 4 mesece. da, datuma se živo spominjam - nazadnje sva se družili na tistem velekoncertu od muse na dunaju. skratka, oglasila se je na soku in potici (zaužila ni nič od tega, zgolj pol kozarca vode) in me povabila na piknik k njeni sošolki, ki je ne poznam. in sva šle ...
... v rakov škocjan. bilo je prov fino, glede na dejstvo, da zadnje 3 mesece nisem preveč družabna. ob novih obrazih, odličnih ražnjičih in sirovi omaki (še enkrat pohvala boru) ter domačnosti pokrajine in pivu sem si zaželela še druženja. znanec je nekoč dejal, da se mora "vsak žur zaključit na uckanci". uckanca je strokovni termin za 15 kvadratnih metrov prostorčka, kjer se po polnoči zberejo vsi pijani cerkniški študentje in tam seveda naprej pijejo. ne vem, kaj me vedno znova vleče tja, ko pa največkrat pridem domov razočarana, sitna, včasih objokana in najpomembneje: po čikih smrdeča. pjah. je že tako. včasih kljub temu ugledam zanimive osebe, s katerimi spregovorim besedico ali štiri, tako da mi uravnovesijo počutje. ampak vseeno me še en čas ne bo več tja.
sobota se je prevesila v veliko jutro; celo nedeljo lahko strnem v dejstvo, da je bila vsa tista hrana glavni smisel dneva ter plus in minus hkrati. da smo prišli k sebi, sva z zjutraj z nanovo prerojenim jezusom odšla na rolanje. in ugotovila, da na planinskem polju nekaj smrdi. ko kdo ugotovi, kaj je to, naj sporoči in pove, ali je zdravju škodljivo. in ne, ni gnoj, ker tisto smrdi res nenaravno.
zvečer sem brala knjigo, za kar sem si iskreno hvaležna, saj sem se v ponedeljek končno zbudila človeku podobna. ponedeljek pa je že snov za drugi post.

p.s.: te abstraktne fotke predstavljajo naravo, ki jo gledam skozi okno. v resnici nisem romantičen tip človeka, ma to se mi je dopadlo =)

sam's town.

we hope you enjoyed your stay
it's good to have you with us
even if it's just for today

we hope you enjoyed your stay
outside the sun is shining
feels like heaven ain't far away

it's good to have you with us ...

... even if it's just for today

black holes and revelations.

če se je kdo vprašal, kje je centi in zakaj ne piše, bo zdajle dobil odgovor.
centi je bila. v glavnem doma, pretresena, depresivna, lebdeča in brez inspiracije. razlog za to je bil očetov (ne)srečni padec z velike višine. škratki so ga rešili pred gotovo smrtjo, odnesel jo je samo z udarjenim hrbtom, ki ga še zdaj boli in s popraskano roko.
in kaj so torej neoprane zavese za veliko noč, že tretjič neopravljen izpit, ljubezenske težave, pet kil preveč in pomanjkanje denarja v primerjavi s tem, da roditelja vidiš v takem stanju?
razmislite. jaz sem že.