manjka mi fotk ...

s tema dvema se je poigral jezus.

LS in jaz za štantom
rekla sva ne nasilju nad ženskami

jaz, preoblečena v fonza

s takšnim tempom bom šla mrtva pred oltar.

še pomnite, tovariši, kako sem se pred tremi meseci hvalisala, da jaz skoraj nikoli ne zbolim? ja, s tisto gripo sem podrla vse osebne rekorde poležavanja v postelji zaradi bolezni. toplomer, lekadol in čaj z limono so mi bili pred tem španska vas.
a primerilo se je, da sem spet obležala. tokrat nič hujšega, le grlo-, ušeso- in glavobol, pa malo vročine. danes, drugi dan moje bolniške odsotnosti, sem se lahko že prosto premikala, skuhala kosilo, oprala dva pralna stroja cunj in ... ja. to je to za ta dnar.
na svojo veliko žalost pa sem bila prešvoh, da bi se udeležila najpomembnejšega glasbenega dogodka tega časa: 20. obletnice glasbene šole grosuplje. jap. z utripanjem v glavi in polnimi usti sline pač ne morem pihati v saks.
oh, budala jaz, zakaj sem pila mrzlo pivo in bila pri 25 stopinjah brez spodnje majice? na toliko vaj sem se odpeljala z unca v grosuplje (244 km!). še na pripravah sem bila, od koder sem res veliko odnesla. na ta koncert sem pripravljena kot mačka okrog vrele kaše. in potem zbolim. nikomur ne bom pokazala, kako lepo znam zaigrat tistih dvesto komadov, nič ne bo z alkoholom, nobenega druženja, ki sem ga po parih mesecih že krvavo potrebna ...
»življenje ni potica,« je rekel mitch. zboleti mi pa tudi ni treba ravno na pomembne praznike ...

Poletna noč v Oktobru.

končno so se dogodile težko pričakovane priprave z grosupeljskim orkestrom.
s čokotom sva na debeli rtič odpotovala v petek popoldne in tja kljub nepričakovanim zapletom na poti prispela pred vsemi ostalimi. napotila sva se direktno v hotel na kofe, kamor so se nama koj pridružili mitch, sabina in neka violinistka milena. ko so prispeli še ostali orkestrači, je sledilo razpakiravanje prtljage, kratka vaja (itak) in večerja.
po večerji smo tradicionalni »1,2 promila party« nadomestili s posedanjem z dirigentom, godalnimi profesorji in ravnateljem. pogovori so bili izjemno zanimivi; na eni strani sta svoje izkušnje z ženskami med nas razdelila dirigent godalcev in profesor trobente, na drugi pa nam mladi klaniretist (ki se je vzel od kdovekod) ni mogel nehati razlagati o svojih glasbenih podvigih. sabina je šla že zdavnaj spat, mene pa so zgodbice začele utrujati; zaspala sem na mitchu, ki me je enkrat sredi noči poslal v sobo.
zjutraj sem se zbudila jako zgodaj – ob 6h. pod tuš, po knjigo in na pomol. v letih intenzivnih priprav na koncerte ali tekmovanja sem se naučila, da godbeniki niso baš jutranji človeki, zato je priporočljivo s seboj jemati družabne igre ali knjigo. za družbo. ko je bilo sonce že visoko na nebu, smo začeli z vajo in kar nismo mogli nehati. res, sobota je bila huda preizkušnja za moje ustnice. v večernih urah sem bila od igranja tako utrujena, da sem se v trenutku odločila, da z žurom ne bo nič. da. ena taka pokakana stvar me je vrgla iz tira. bila sem utrujena, žalostna in jezna, ker sem se še vedno motila na istih mestih. in ker se drugi niso motili na nobenih mestih. ko to sešteješ in prišteješ še ostale težave in težavice, ki se jih v normalnih okoliščinah sploh ne spomniš, je rahla depresija neizbežna. po večerji, ko je šlo moje počutje strmo navzdol, sem šla pod tuš in izjokala svojo dušo. nerodno mi je bilo pred neznanci kazati svoje seksi rdeče oči, zato sem jo spet odkurila na pomol. v mp3 sem si naštimala lily allen in jamieja t-ja in se brez pomislekov valjala po pomolu, ki je bil čisto moj. ko sem se zbrihtala (beri: ko je bila tema), sem šla v boj za pivo. druščina trobentačev, ki se nam je pridružila v zgodnjih večernih urah in je že od treh naprej proslavljala 98 % doseženih točk na tekmovanju, je bila že prijetno okajena, pridružil pa se jim je tudi saksofonist, ki sem ga čakala že dva dni. upala sem, da mi bo vsaj ob pogledu nanj srce kam poskočilo. pa mi ni. zdaj sem uradno čustveno otopela. tista depresija pak nima veze s čustvi =) no, nato smo, smetana orkestra, odpeketali na plažo, priborila sem si eno pivo (sicer union, ampak je bil zastonj!) in cifro od titota. jo je dal sam. uredu.
no, ker se ni v naslednjih dveh urah zgodilo nič zanimivega in ker so ljudje počasi odhajali spat, sem tudi sama odlomastila proti sobi. sicer sem bila prepričana, da se bom še vrnila, a me je premagal spanec. toliko sem še bila pri sebi, da sem si umila zobke. zaspala sem pred vsemi mulci, ki so takrat še gledali eurosong. sem se pa zato zjutraj spet zbudila pred vsemi in si prisvojila tuš, ki se da zaklenit (»za vzgojitelje«). pomol, knjiga, jabuk, zajtrk, vaja, pica v portorožu, besedne igre namesto sladice in pot domov.
bilo je sicer naporno, ampak lepo. spoznala sem na tone novih obrazov; upam pa si trditi, da so bile naše, cerkniške priprave zmeraj stokrat bolj zabavne. tako je to. povsod je lepo, a doma je najlepše. ali pa se samo spije več alkohola.

slaba stran televizije.

aaah, že tri dni počitnikujem v ...
... ljubljani. da, prav ste prebrali, odšla sem na delovne počitnice v ljubljano, kjer že tri dni brskam po knjigah in starih diplomskih in pretipkavam, kar je vredno pretipkati. da ne eksplodiram od buljenja v računalnik, se sprostim ob dobri knjigi in tv-ju. tv v ljubljani ima ene 70 programov več kot tisti doma, zato vedno rada preverim, kaj je novega na glasbeni sceni.
po dveh dneh me je stvar že minila. koga pa ne bi? z grozo moram napisati tale post, ni druge.
zemlja se vrti, zato ne moremo ostajati na istem mestu.
verjetno je to tudi geslo današnjih glasbenikov, morda njihovih agentov/meneđerjev/režiserjev videov ... ne vem.
kakorkoli že, moti me dejstvo, da se vsak glasbenik prej ali slej spremeni v nekaj, kar je "obče sprejemljivo".
se še spomnite hitiča gospodične nelly furtado "I'm like a bird"? lušten pomladanski komad. kasneje je izdala album z naslovom folklore, na katerem je bilo nekaj prav luštnih pesmic, seveda pop, ampak je imela tak lahkoten, svojevrsten stil. sploh v kombinaciji z videospotom je zadeva postala celo zelo všečna. kaj se je zgodilo tej mladi dami, tako prijetni, da bi jo vzljubile še babice? nič posebnega. kot mnoge pred njo, je tudi njo pokopalo sodobno tržišče. povezala se je z novimi producenti, ki očitno delajo vse po principu copy/paste in tako postala kaplja v morju njej enakih izvajalk.
se mar spomnite zasedbe no doubt, ki je v devetdesetih obnorela tako ljubitelje pearl jamov kot konzumente mtv-ja? kam je padla takrat prelestna gwen stefani? zakaj ima sedaj v vsakem kadru videospota drugačno frizuro, večje joške in 30 zapestnic po rokah? da glasbe niti ne omenjam. v teh parih letih, odkar je solo na sceni, me ni presenetila niti z enim poslušljivim komadom ... morda sem samo preveč kritična. ali pa mi gre na živce, da je v glasbenem svetu pomembneje, kako izgledaš, kot pa, koliko si vložil v svoj (kajpak glasbeni) izdelek.
še jih imam na zalogi ...
na primer mlada kanadčanka s kravato avril lavigne, ki je od samih začetkov trdila, da sama nikoli ne bo podlegla kalupu pop princeske. v bistvu je zdržala kar presenetljivo dolgo. v novem videospotu pa se tudi sama ni mogla izogniti spodnjim gatam namesto kavbojk in celo koreogafiji in soplesalkam v ozadju. na srečo vsaj glasba ostaja v njenem slogu, kar pa ni nujno kompliment.
iz rokava sem hotela stresti še zadnjega asa, pa me je jezus opozoril, da bi bila to napaka, ker je video, ki sem ga hotela popluvat, parodija na zgoraj naštete. Torej, zadnji as ostaja skrit.
no, zdaj grem pa spet pred tv. na slo2 si bom ogledala oddajo mladi virtuozi. in do nadaljnjega poslušam samo še val 202. tam najprej vse spustijo čez filter.