slepa kura.

Donkeyin vblogohod.

2011-06-12T14:15:00.000-07:00

Jebemtišh, je minilo že mnogo mnogo let, odkar sem kaj naklanfala. Zgleda, da se mi v življenju ne dogaja nič oprijemljivega. Kar ni daleč od resnice, kajti v zadnjih n mesecih se je slepa kura malo manj kot upokojila. Edina razlika med upokojencem in slepo kuro je, da gre upokojenec vseeno vsak dan v trgovino, na banko ali k maši ali kar vse troje. No, jaz pa le v službo in nazaj tja od koder sem šla v službo.
Ampak četudi še tako osiromašena dih jemajočih dogodkov bom vseeno ponovno oživila svoj javni dnevnik. Zato, ker je bolje, da čas zapravljam s piljenjem svojega nedvomno dih jemajočega ustvarjalnega pisanja, kot s špijoniranjem na fejsbuku in branjem kvazi novic na "najbolj obiskani spletni strani v Sloveniji".
Evo, že jutri bom šla v službo z namenom, da se mi zgodi nekaj omembe vrednega in če bo sreča mila, vam bom že čez 24 ur postregla z ekskluzivnim poročilom o jutrišnjem dnevu.
Še sama sem se razveselila skorajšnjega odhoda v službo ...

a bo kdaj konc? a bo kdaj tega konc!

2010-02-10T11:40:00.000-08:00

moje sniške,

toje sniške,

super sanke,

tralala.

če ha manjka,

nam se sanka,

kuhan winu

nam ha da.

zakaj ni wsak dan snih?

ZATO! ker se ljudje kar iznenada odločijo, da ne znajo več vozit. zastoji na avtocestah, karamboli na stranskih cestah, ki jih uporabljaš, ker predvidevaš, da boš na ižanki tako in tako zletel v jarek, potem so tu nesplužena, a odkidana parkirišča, ki pa so ti pred nosom zasedena s sosedovo gajbico, ki je imel pač to srečo, da je zavoljo svoje brezposelnosti imel celo dopoldne čas odmetavat novozapadlo snežno odejo. in drseče površine za pešce, ki svoje ostre zobe pokažejo šele po parih dneh, ko se sneg fino potepta, se stali, še malo zdrsa in nato globoko zamrzne. užas!

"snega pa so se kot vedno najbolj razveselili otroci ..." res je. okepali so se, naredili vsak 200 angelčkov, 400 snežakov, se nasmučali, nasankali, nalopatkali ter se magari tudi brez vsega naspuščali po belih strminah, zgradili 2 igluja in 3 podrli, ampak veste kaj. tudi oni ga imajo počasi že poln k. še več. prosijo me, da jim med glavnim odmorom ne bi bilo treba ven. da bodo rajši notri risali ali pa brali knjige. ja, brez heca.

ker nihče več ne vidi romantike v tem vremenu, prosim pristojne, naj nam pošljejo kakšen topel sončni žarek. tudi zvončki in tulipani se bodo počasi naveličali čakati pod zemljo.

ne še.

2009-08-20T16:28:00.000-07:00

izteka se. moj prvi plačani dopust. ki ni bil prav nič dopustniški, "kajti jaz, mlad in naiven, kot sem bil, sem se krepko uštel, ko sem mislil, da bom skozi dobro prišel, če bom" 2 meseca doma. oo, ne ne ne, nisem od tega.

tako sem 1 mesec od svojih 7 prostih tednov preživela kje drugje kot na gradu prestranek. kjer sem med drugim tudi animirala otroke.

zadnje počitniške dni sem se odločila preživeti doma, v zavetju ničesar, razen sten stanovanja. da bom imela mir. da bom brala. da bom pospravila po brlogu ter se psihično in fizično pripravila na novo šolsko leto.

se pa bojim, da v teh 5 dneh, kar sem resnično lahko doma, niti enkrat nisem bila doma 24 ur v kosu. ker v ljubljanski kotlini se venomer nekaj dogaja. pa tudi v drugih kotlinah naše dežele.

predvsem me je v preteklih dneh fasciniral kamfest. prvič sem bila v kamniku. že dvakrat ta teden. trnfest in zmaj se lahko skrijeta pred kamfestom. kamfest. ja. to je to.

zanimivosti sledijo. mogoče že jutri.

večer v troje.

2009-04-15T13:31:00.000-07:00

takole, ko takole posedam v naslanjaču, mi je žena predlagala, naj objavim no že enkrat vendar nov post.

in takole se seveda nisem mogla upreti skušnjavi, zatorej bom opisala tale naš nepopisni večer.

po srkanju osvežilnih pijač v osrednjem bifejčku (pr pepiju) ter po sinhronizaciji grey's anatomy (rdeča nit: meso pa polenta), smo takole obsedeli.

moški del opčinstva navdušeno gleda fuzbal, žena pa malo manj navdušeno, pa vendar takisto gleda isti fuzbal.

jaz pa poročam.

takav ti je život.

odgovor, ki te potolaži.

2009-02-17T00:29:00.000-08:00

danes je eden najtežjih dni v mojem življenju. dan, za katerega nisem mislila, da bo tako težak in da bo name vplival v taki meri.

ustnih izpitov nikoli nisem preveč oboževala, iz preprostega razloga, namreč zdi se mi, da se ustno ne znam najbolje izražati. težko pri tem je tudi to, da se moraš odgovora spomniti takoj, jaz pa tega nisem sposobna.

danes pa grem opravljat izpit pred tričlansko komisijo in že 2 noči zaradi tega ne spim. imam se, pa tudi drugi me imajo, za flegmatika do konca. do smrti, če je treba. če bi me ustrelili, bi šele čez tri dni padla, bi rekla moja mama. ampak še nikoli v življenju me ni bilo tako strah.

zmaga pa tale pogovor:
a: "mene je ful strah. bojim se, da se sploh ne bom mogla zbrat in sploh ne bom odprla ust ..."
m: "eh, kaj te bo strah. sej ne grizejo."

aja.

oda radosti.

2009-02-03T05:45:00.000-08:00

današnji dan je ena sama polomija že od 1:39 ko sem se prvič prebudila.

misleč, da je ura že 7 in sem zamudila v službo (odkar se mi je to zgodilo prvič pred enim tednom, sem čisto panična), sem se zapodila proti oknu, pred vhodom zgledala dodobra shojen sneg in si mislila "zdej smo pa tam", nakar sem bistroumno vklopila telefon in ugotovila, da imam na voljo še nekaj ur spanja.

pot v službo je bila itak jutranji trening kamikaze. kajti ižanka + sneg + jarki v bližini niso ravno obetajoča kombinacija.

v službo sem prišla res zgodaj (kljub temu, da sem vozila po avtocesti 60 km/h in da sem pred vsem tem seveda morala res dobro osnažit avto), ampak že 2. v tem tednu zaman, kajti strežnik za lopolis je šel v tri krasne, tako da delo ni bilo opravljeno.

sicer je do enih vse potekalo mirno. na poti domov pa so se težave zopet vrnile.

najprej zastoj pri šentjakobu. nato ves sneg s strehe (ki se mi ga res ni dalo pospravit) na vetrobranskem steklu ter onemogočeno delovanje brisalcev. potem proga preživetja na dovozu do trgovine. ampak zmaga pa pripetljaj, ko se donkey z avtom zakoplje v sneg, da ne more ne levo ne desno, še naprej in nazaj ne. ah.

po 20-minutni telovadbi z lopato in nešteto poskusih rešiti se iz zloveščega objema tega razmočenega snega, sem na obzorju ugledala 3 silhuete. prikazala se mi je marija. takoj za njimi. gospodje so me najprej okregali, ker sem nerazumno nasedla na kup snega, nakar so pogumno potisnili krmo moje ladje, da je končno pristala na pravih tirnicah. in ne le to! poslali so me na konec parkirišča, kjer so družno očistili blizu 10 parkirnih mest. ko sem jim po tem častnem dejanju v roke hotela stisniti nekaj fičnikov za kafe, so to odločno odklonili, rekoč "ej, zdej si nas pa užalla!"

tako sem domov pripujsala mokrih las in premraženih kosti, a vendar srečna, da si stanovanjski blok delim s tako velikodušnimi ljudmi. res. kar milo se mi je storilo.

o mladostniških idolih.

2009-01-28T10:02:00.000-08:00

takole izgledajo pogovori z mojimi sodelavci.

andrej: "a si si kdaj želela bit xena?"
maja: "ja, itak! takrat ko je mlatla moške!"
andrej: "a mislš, da je ona kdaj zapecala kšno punco?"
donkey: "pa sej je mela uno bjondo."
andrej: "ja, sej res. pa obe sta ble hude!"
donkey: "ja. to je blo bl za tipe. za ženske ni blo pa nč. no ja, herkul. sam on je bil preveč nabit pa grdo frizuro je mel ... "
maja: "... jah, a veš, takrat še ni blo frizerjev ..."
donkey: "sam xena je mela pa prov kul fru-fru ..."
maja: "ja, sam njo je lahko gabrijela frizirala!"

... zato pa prihajam domov ob 17h in čez ...

avto leta.

2009-01-09T14:57:00.000-08:00

je novi golf.
đabe.

vw golf VI

veseli december ...

2008-12-21T13:39:00.000-08:00

... se je začel v petek, devetnajstega. to pomeni koec žalostnega, ali vsaj prenapornega decembra.

no ja, sicer čisto navaden petek, le da sem po popoldanskih predavanjih sama odcapljala v grosuplje na koncert pihalega orkestra. želela sem si sicer še koga odvesti s seboj, pa ni bilo nobenih kandidatov. res je tudi, da sem povabila zgolj dve osebi, od katerih je imela ena že druge načrte, druga pa tudi.

ampak nič za to, v tistem orkestru sem se še lani kalila tudi sama, zatorej sem si rekla, eh, saj vse poznam. in ZATO sem tja vseeno odšla kar sama.

na vhodu sem koj srečala znane obraze, tudi tiste, ki bi jih raje srečala prvič.

sam bog mi je na pot poslal mojco, ki je s (še enega) stola v prvi vrsti urno odfrcnila znak "rezervirano", samo zame (saj je ona že imela svoj sedež). tako sva se namestili in nestrpno pričakovali prihod orkestra in dirigentove zadnje plati direkt pred naju.

čeprav mitch še vedno ne more verjeti, moram orkester kar javno pohvaliti, saj je uspel v svojo predstavo združiti vse tisto, čemur sama že dolgo nisem bila priča. in tudi ne verjamem, da bom, vsaj ne do koncerta naše godbe. res, bravo fantje in dekleta!

ah, omeniti gre še dejstvo, da smo bili deležni tudi visokega jubileja gospoda franca korbarja, ki se je odločil 70. obletnico svojega rojstva obeležiti kar v krogu vrhunskih glasbenikov (kasneje je na oder prišel še big band dom). veliko besed, veliko preveč, kot je zgornja meja za glasbeno prireditev.

po koncertu sva z mojco odšli v torpedota (oj triglav moj dom), kamor je kasneje prisopihal še jordan kazooki in še kasneje še vsi ostali bigbendaši.
lepotce sva zelo kmalu pustili za seboj, ker naju je klicalo že naslednje prizorišče - glasbena šola.

veselica se je ravno pričenjala, kitarist se je ogreval, pozavnistka polona pa je bila že sredi akcije. kmalu so se ji pridružili še trobentači, sledili so še vsi ostali glasbeniki, nato naključni gostje (inkluding mi), zatem pa so se skupine izmenjavale. malo smo tudi zaplesali. kitarist pa je 4 ure stal na enem mestu in brenkal same žlahtne melodije.

okoli 2. ure so me popadli čudni krči in slabost, zato sem po dolgem poslavljanju odbrzela v toplo domače gnezdo. ki ni bilo toplo, ampak vsega tudi ne moreš imeti, ane ...

kot sem izvedela kasneje, je bil vrhunec večera seksijska vaja v arhivu in spanje na klavirju.

naspala se nisem, zato sem vnovič prešpricala sobotni del predavanj. namesto tega sem stanovanje spravila v (navidezen) red in na kosilo povabila tetico, ki je že lep čas ni bilo na obisku.

še trije delovni dnevi, potem se pa lahko začne veseli december v pravem pomenu besede (veseli = kuhano vino, družba ljudi, starejših od 14 let in - vsaj tako upam - nekulturno vedenje v štalci).

inu taku bodi.

unec.

2008-12-13T10:22:00.000-08:00

kje boste pa vi za novo leto?

en glaš vina mi dej ...

2008-12-13T10:07:00.000-08:00

prej ku wct z mene rata.

bližajo se prazniki, in prosim, naj pridejo kar se da hitro. kajti zopet sem malček precenila svoje sposobnosti in si naložila preveč kot preveč obveznosti.

domači me že par mesecev podijo k zdravniku. pa sem šla. pogledali so mojo kri in ugotovili smo, da spet nismo čisto stabilni, ampak glede na poprejšnje izkušnje, je zadeva še kar v redu. predpisani so bili medikamenti, ki bodo, upam, pomagali mojemu telescu, da se malo zbrihta.
sem pa v čakalnici naletela tudi na zaminiv letak, ki oglašuje neke tablete, ki ti dajejo dodatno energijo, ko si z lastno energijo že na rezervah. ane. namesto, da bi se zamislili in šli nazaj k naravi, pa se sprostili in pomerkali na naše medsebojne odnose, ah ne, rajši vzemimo še eno tableto, da bomo še bolj leteči.

no, ko se je moj dan že prevešal v noč, sem se udeležila še ene izmed številnih vaj godbe, ki sem jo nevede zamudila uro in pol. ampak to skoraj nima veze.

mitch me je po vaji povabil v logatec na koncert. ker nimam famoznih tablet z dodatkom energije za izredne situacije, sem bila ob enajstih itak že napol mrtva.
nakar se je prikazal moj dragi prijatelj luko, s katerim nisva v stikih že dosti časa. lepo ga je bilo videti. ostala sem še nekaj minut, da sva poklepetala, kot se spodobi. res lepo.

škoda, ker nimamo časa negovati naših odnosov.
ampak saj, mogoče se bomo po teh vesoljnih poplavah malo bolj skulirali.

pričakujem spremembe.

krvavduš marija!

2008-12-13T10:05:00.000-08:00

je bil vzkliknil mali roko enkrat te dni, ko je lovil nek delovni list po mizi in pod njo.
nakar je sledil spontani izbruh smeha gospe učiteljice, ker je to ena najboljših kletvic, kar jih je kdaj slišala iz otroških ust.

ooo.

foh.

2008-11-29T22:07:00.000-08:00

d: učitelj, kako se napiše "foh"?
u: kakšen "foh"?
d: ja "foh"!
u: a to kej pomen?
d: ja, to je po angleško.
u: aha ... jah, ne vem, kaj bi to blo. kaj pa to v slovenščini pomen?
d: ja m'hla.

(moravška ljudska)

this baby's got a temper.

2008-11-20T08:33:00.000-08:00

diesel power.

padam dol dol dol, v depresijo.

2008-11-17T12:15:00.000-08:00

na prste ene roke lahko preštejem poste, ki so bili napisani z nekim žarom, ne da bi v njih koga kurcala ali se jezila na stvari, ki so takšne, kakršne pač so in ne moremo kaj dosti za to.

kje je ves moj optimizem, mladostniški žar in spontani šarm?

a jem premalo zelenjave?
čokolade?
sem preobremenjena?

mami pravi, da se malo preveč smilim sama sebi.
ja no, kaj pa naj?!

itak.

2008-11-17T12:09:00.000-08:00

vedno, ko pridem na bencinsko črpalko, so zasedena vsa mesta.
vedno se postavim za tisti avto, ki ima 180 litrski tank.
vedno lastnik tega avta plačuje pri blagajni, čeprav ima na desni avtomat za hitro plačilo.
vedno izbira še kakšna darilca za nečakov rojstni dan (ali kakšne podobne gluposti).
vedno se odmaje in primaje s tako hitrostjo, kot da imamo čakajoči še cel dan časa.
vedno nastavi števec na ničlo, prižge luči, si pripne varnostni pas in skrbno pospravi denarnico v taško, preden prostor odstopi uporabniku za njim.
vedno so ljudje, ki na črpalko pridejo za mano, na vrsti prej kot jaz.

ampak vsaj bencin je poceni.

vulkan i(n) z(v)er.

2008-11-14T08:26:00.000-08:00

ja, končno, v iztekajočih se urah zadnjega dne pred zloglasnim 15. novembrom.

pripeljem avto in se zmenim s fantom menjalncem. ker pri vulkanizerjih nikoli ne veš, kdaj bojo za tvojim hrbtom koga vzeli preko vrste, sem sem preparkirala na strateško točko z boljšim razgledom na delavnico.

stopim iz avta, sledil pa je napad nekega mimostoječega gospoda:

G(ospod): "a je to tvoj avto?"
J(az): "ja."
G: "zakaj si ga pustila tle, da ti ga razbijejo?"
J: "kdo?"
G: "ja, sej vidš, da noben ne more mimo!"
J: "lihkar je šla ena gospa mimo."
G: "ja pa dej preparkiri tja, a ne vidš, kok je tle ozko."
J: "gospod, tud vaš avto ovira promet, ker ste parkiral na ovinku."
G: "ne bit pametna, js že vem!"

na kar sem lahko le zamahnila z roko in šla na bankomat po denar za menjavo gum.
z vsem spoštovanjem, dragi dame in gospodje, ampak argumentov se ne postavlja na podlagi biološke starosti. poleg tega malo vljudnosti ne škodi, tudi če komunicirate s 40+ mlajšo osebo.

sam tok.

aja. in na igu zamenjajo gume in operejo avto za okroglih 30 evrov. zelo zadovoljna.

hashmir time.

2008-11-13T19:43:00.000-08:00

včeraj zjutraj sem na poti v službo po radiu slišala vabilo na koncert big banda rtv slovenia. mushu sem poslala en lep mesiđ in privolila je.

tako sva zvečer odpeketali na radio. po koncertu sva šle še na nevidno pivo. nevidno, ker sva bili tudi midvi nevidni in naju ni nihče postregel.

tako skop post zato, ker me tako boli glava, da imam komaj oči odprte.

ko bi le imela penis.

2008-11-09T12:43:00.000-08:00

spet naporen vikend. pravzaprav mi to prihaja že v navado - spočijem se ob ponedeljkih in torkih, ko imam samo 4 ure in nič popoldanskih obveznosti.

no tako sem v soboto po faksu in maminem obisku odjadrala med rjuhe. in tam obležala ko zaklana krava do šestih zvečer. ko sem se prebudila, sem naredila podroben načrt poteka delovnih dni prihodnjega tedna, poslala par mejlov in za silo pospravila po stanovanju.

ob 23ih sta na obisk prišla mlajša hermanosa. jezusa mi je vsa zgrožena jela pojasnjevati, da so v naši vasi policaji in to toliko, da je kr kej! zato bo domov (kjer je nekoč bil moj dom) raje vozila po okoliških hribih, da se jim izogne. ker sem bila preveč zaspana, sem odločno nasprotila (dovršna oblika glagola nasprotovati) njeni ideji in prevzela odgovornost (misijo "gremo domov") nase.

itak so me ustavili.
in si ogledali dokumente.
ter me povabili na preizkus alkoholiziranosti.
nisem napihala.

ker sem bedna in na martinovo soboto v 12 let starem cliotu prevažam bratca in sestrico. z gledališke predstave. domov. trezna.

kako bo šele čez 30 let?!

p.s.: penis = muškarac.

danes je svetovni dan ...

2008-11-05T11:41:00.000-08:00

... lepih moških v črnih avtih.
po slovenskih avtocestah jih kar mrgoli.
na našem parkirišču pa se vse neha. eden je 50-letni učitelj vožnje v avtošoli, drugi je neznanokje locirani očka približno istih let, tretji se k nam pripelje le sem in tja, da pripelje in odpelje odpadnike (le-ti so omenjeni v predprejšnjem postu).

in tako sem na večer odšla na lov za piletino.
s s. sva se želele udeležiti koncerta big banda medicinske fakultete. najin jalov poskus se je končal pod skalco na pivu, kajti priti 10 minut pred prireditvijo je prepozno. ušmeksani študentje (ja, to obstaja) so kljub pojasnjevanju gospoda, ki odpira vrata, da "pravila njihove hiše ne dovoljujejo vstopa v polno dvorano", še kar postavali tam. jaz sem jo v kavbojkah, adidaskah in črnem puloverju (moja fensi oprava) jadrno ucvrla svobodi naproti, čeprav se je s. po farmacevtsko nekaj obotavljala. pred seboj sem videla le še pivo. kajti to je bil namen tega večera, se sprostiti, ne pa biti tarča vzvišenih pogledov študentov medicine.

moja sreča, jasno, ni trajala dolgo, kajti s. se je že takoj nekam mudilo.

tako sem 2 evra parkirnine, za nekaj centov bencina in 3 ure dragocenega časa porabila za nič.

bo pa drugič bolje.
vsaj črni avtomobili ostanejo, če ne.

če si mačo pravi, me zapelji.

P.S.: slika je simbolična.

joj, sosedje!

2008-11-03T10:43:00.000-08:00

ko si zaželim svežega zraka, odprem vrata na balkon.

svež zrak se potroji, kajti moji sosedje so strastni kadilci.
poleg tega njihov otrok kar naprej vrešči. z eno deklico iz našega bloka imata skrivno navezo in vsak dan vem, kdaj je ura 16, saj takrat ponavadi začneta s paritvenimi kriki.
oče tega otroka je domnevno z drugega planeta, ker govori jezik, ki ga še nikdar nisem slišala. in tudi ima robotski glas. in cel dan se pogovarja po telefonu. na balkonu.
mamo sem slišala samo enkrat, pa še to se je branila nekih moževih (po tonu glasu sodeč) obtožb oziroma očitkov.
opazila pa sem, da imajo tudi oni ves čas odprt balkon. kar ne preseneča, glede na to, da kar naprej kadijo in klepetajo po telefonu ter pecajo vrstnice.
mogoče bi jim lahko v zahvalo kakšen mesec pod nosom pražila čebulo ali pa zapela kakšno arijo.

sem pa slovenka, a?

moj dvestoti post ...

2008-11-02T10:22:00.000-08:00

... namenjam vprašanju:

"a imajo narkomani čustva?"

moje oči begajo v napačne smeri.

sama žalost, sami bivši ljudje.

2008-11-01T09:50:00.000-07:00

kar pridejo od nikoder in imajo neverjetno nemogoče zahteve.
"pogovarjej se z mano!"
"pel me domov in ostan!"
"greva na kavo!"
"pivo si mi oblubla. že avgusta."

kako? a ne vidite, da je to neizvedljivo? a sem edina, ki hodim naprej, ne nazaj?

že pred časom sva z mushu modrovali: želiva si žura, želiva si nove družbe (ker stare družbe nikoli več ne funkcionirajo enako, pa če se na glavo postaviš), želiva si cel kup novosti. ampak ko pride do tega, da sva na novem kraju, da je šansa, da se ga danes napijemo, ker je jutri sobota, da lahko rečemo "eh, jebeš!" in gremo nocoj žurat v mokronog ... ne, takrat se pa ustavi.

jaz sploh ne vem več, kaj hočem. nobena družba mi ni všeč. no, mi je, saj se imamo lahko čisto spodobno. ampak ni nobenih vrhuncev.
kje so godbene priprave na debelem rtiču z mitchem, sabino in katro, ko smo še vsi bili najboljši, kar smo lahko? kje sta mare in dare in nepozabno novo leto na ulaki? kje je jurij in ves čas, ki sva si ga naklonila? kje sta pika in tajda, da ostanemo same sredi rožne doline in snemamo dokumentarec o snemanju slovenskega filma? kje je samo, da me pelje na led? in igor, da z njim sedim za šolo? kje je luka, da pride mimo in me pokara, ko s cigareto v roki sedim za hlevom? kje je andraž, če vsi pravijo, da je nekje?

a vsi tako razmišljajo? a me zato kličejo ljudje izpred 10, 15 let? ker se hočejo vrnit v stare čase? kako bo šele, ko bomo stari 50, 60?

pogrešam akcijo in da mi kdo da veliko alkohola pa še malo posedi zraven.

zakaj sem tako hitro odrasla?

jaz skozi desetletja.

2008-10-30T01:31:00.000-07:00

2000

1984

1980

1968

1960

1958

Ideja je kopirana z enega drugega bloga, link se je po poti izgubil :/

oktet godba cerknica.

2008-10-26T02:58:00.000-07:00

v petek za spremembo nismo šli na fax.

gospa ravnateljica je bila tako zasedena, da sem prišla na vrsto šele okoli tretje ure. najin pogovor je trajal dlje od pričakovanj, tako da bi itak zamudila pol predavanja, če bi se odločila oditi v tisto smer.

namesto divje vožnje skozi kolone živčnih voznikov na rondoju tomačevo sem se torej odločila, da se po napornem dnevu/tednu/mesecu vrnem lepo domov. tam sem brez pomisleka padla v posteljo in zaspala za celih 15 minut. nato sva z jezuščkom pojedli standard kosilo (pašta) in se odpravili na notranjsko.

ker sem bila spet vsa spočita, polna hrane in kofeina, sem šla kar naravnost do štalce. dejstvo je, da je vsakič, ko pridem na vajo (2x na mesec), tam manj ljudi. tako nas je bilo v petek tam 8 + dirigent. odločeno je bilo, da nas je vseeno dovolj za sviranje pogrebnih koračnic. no ja. vsej resnosti, ki pritiče tej zvrsti glasbe navkljub, je naša nesposobnost igrati polovinke s piko izzvala salve smeha. ja ja.
(res mi je žal, ampak tale stavčna struktura mi ni čisto jasna. a mi lahko kdo pomaga pri postavitvi vejic?)

po nedvomno uspešni vaji smo šli še na pivo. moram priznati, da je bilo prav prešerno poklepetati s starimi znanci. mislim, da se v godbo vrača veselje. res smo v curcu, ampak moramo se postavit nazaj na noge. upam, da nas bo menjava glave družine popeljala na prava pota in da se bodo odpadniki vrnili. kajti cerknica brez godbe je kot južna brez mesa.

in južna brez mesa nej nobena južna.

jutrujena sem.

2008-10-19T06:53:00.000-07:00

v petek smo delali, šli na faks in nato še k mushu na zalitje njenega n-tega rojstnega dneva. (ne da ne vem, kateri je bil, ampak osebnih podatkov ne gre javno razpečevati :B).

po pozdravljanju že dogo ne videnih ljudi, klepetanju z njimi in ovohavanju alkohola od daleč smo se odpeljali v mediapark. no, pred mediapark, in tam stali kakšne pol ure, ko smo se odločili, da se nam ne da notri, ker je treba najprej 1 uro stati v koloni, nato pa še notri švicati v masi ljudi. v bistvu sem se jaz odločila, da ne gremo notri. ne ne, odločila sem se, da grem kar lepo domov, kajti naslednjega dne me je čakalo še malo izobraževanja in dolga vožnja na severovzhod slovenije; za ostale ne vem, kaj se jim je pripetilo po mojem odhodu.

povem samo, da je bilo fajn. hvala ti, ženo, da sem lahko večer preživela v tvoji družbi in družbi tvojih znancev, kajti takšni večeri znajo prav dobro razbremeniti mojo švohceno hrbteničko.

povem tudi to, če vas zanima, da je danes moja utrujenost zahtevala svoj davek. ali pa mi res primanjkuje železa. nikoli ne bom izvedela, ker se mi ne da k zdravniku.

noseča pa nisem, to je sigurno. kot da obstaja kakšna nevarnost.

to ni zdenka.

2008-10-14T07:05:00.000-07:00

pri nekaterih ljudeh enostavno ostaneš brez besed.

jesenska melanholija.

2008-10-13T07:57:00.000-07:00

jesen čaka tiho.
za vogalom,
pod kupom listja in smeti.

jesen pride vedno,
ko mi zmanjka moči.

aa, jebeš.

2008-10-10T11:31:00.000-07:00

danes sem prvič sama jedla kebab. to je kar malo čudno, na kebab se namreč vedno gre po koncu pijanke v družbi vsaj še nekoga.
no, danes ni bilo družbe nikogar in prvič se mi je zgodilo, da mi ni polovica vsebine popadala ven iz kruha.

zdaj nihče ne ve, kako sposobna in kulturna sem v resnici ...

eidur.

2008-10-05T11:54:00.001-07:00

ma nemam prou neč pruoti ...

beg pred 80'si.

2008-10-05T11:21:00.000-07:00

pa sem sobotni večer končno preživela, kot je treba.

najprej sva šla z milošem na pivo pod skalco. mi je rekel, da prideta še dva. počvekala sva o tem in onem, spila jaz eno in on 2 pivi, potem pa se nama je pridružil prvi. izkazalo se je, da je edino miloš moj pravi prijatelj, saj mi je končno pred nos pripeljal tako težko pričakovanega andraža. saj ne da sva se nekoč, v cigaretnem dimu in alkoholnih hlapih že spoznala na ozemlju metelkova mesta, ampak to skoraj nima veze. ko sta me prepričala, da mi pajek ne bo odpeljal avta, čeprav ta stoji na prehodu za pešce, se nam je pridružil še nejc.

the andraž je predlagal, da nekam odpotujemo, pa smo bili tako polni navdušenja, da smo naročili še eno pivo. malček smo pokomentirali izbor glasbe (ejtisi), se zgražali, jaz sem izza ovinka počekirala gudjonsna na plazmi, miloš je medtem spil še eno pivo ter odločil, da gremo k žigatu, ki da ima nov lokal.

avto je bil še vedno parkiran na zebri.

na resljevi smo se sestali z lepo bejbo in odšli v famozni novi lokal (se imenuje liquid). spila sem prvo cockto tega večera, medtem ko so ostali vihali noske nad neko specialno vodko. smo pa vsi malo manj nosali vihke ob izbrani hrani - tortilje z omakcami in kvazi korunza. ejtisi so nam sledili. in zeblo nas je. zato je padla odločitva, da odpotujemo na gorenjsko, natančneje v škofjo loko.

nejc se je utrmil in nas zapustil, ostali smo krenili proti avtu in nato na celovško in nato tako dalje. do konca medvod so se porajala vprašanja, kot so: "a gremo mi res v škofjo loko?" in "no, če res gremo, kdo nam garantira, da je tam še kej odprto?"

no, res smo šli in odprta je bila rdeča ostriga. tam se je prekladalo še ene 15 vapotov in vsi so nas opazovali s kotički očes, kajti videlo se je, da nismo njihovi. na hitro smo ruknili še pivo/cockto in jo odkurili domačemu ležišču naproti.

navdušenje za nadaljevanje nedvomno tanartabulžga sobotnega večera ever v ortu je plahnelo z vsakim kilometrom. po poti sem tudi odlagala sopotnike, tako da sem okoli treh zjutraj sama zajadrala v varni ižanski pristan. in dobila celo parkirni prostor, morš verjet ...

verjamite, VERJAMITE MI, da na blog napišem poročilo samo, kadar se mi kaj dogaja. v bistvu sem zelo dolgočasen človek.

še ena.

2008-10-04T01:10:00.000-07:00

učenec r.: "učiteljica, vi ne bi smel pit te vode. tle gor piše pijte boljšo vodo."

ke škifo.

2008-10-01T09:56:00.000-07:00

ko bo kdo naslednjič apdejtal in okrog pošiljal tisti napol spam "kaj otroci pišejo v šolskih spisih", naj prosim ne pozabi dodati še tega:

učiteljica: "napišite nekaj primerjav, na primer: mama je topla kot sonce, tvoji lasje so mehki kot svila ..."
učenec m.: "učiteljica nas matra kot v vojski."

učiteljica: "danes bomo na urniku malo zamenjali ure - 3. ura bo glasba, zadnja pa matematika ..."
učenec l.: "joj učiteljica, kaj pa če bi mi to tko nardil, da mamo tretjo uro mateglazbo pa gremo peto uro lepo domov?"

ob risanju portreta sošolca.
učenec ž.: "jooooj, učiteljica! rok dons ne bo mel oči, pa je!"

"bila sem na prestranku" (spis)

2008-09-28T13:02:00.000-07:00

kljub moji goreči želji, moj današnji potep po krasu ni obrodil želenih sadov.

na prestranku je skoraj vse po starem. ljudje so še vedno prijazni in poskrbijo, da se tam počutim karseda domače.

tinka tonka natakar naju je s poletno sodelavko takoj po mojem prihodu poslala na pašnik. našemu winurju je treba redno oskrbovati rane, za kar je prostovoljno zadolžena tina, ampak konj mora sam priti do nje. se pravi, nekdo ga mora iti pobrat na pašnik.

po zaključeni misiji sva osedlali vsaka svojega iskrega vranca, jaz jarija, evica tilberyja. jarijeva trma je v meni povzročila cel tornado nervoze, zato sva zamenjali konjičke. po krajšem premisleku si je tudi mala eva premislila in presedlala s temperamentnega jarija na trmastega greifija. ko sva bili končno nared, sta bila konjička nekaj svojeglava in nikakor nista hotela v želeno smer. ker verjamem, da imajo konji močnejšo intuicijo kot ljudje, sem se prepustila njuni volji in tako smo odpeketali nazaj pred hlev. tam sem popizdila, se sprijaznila z dejstvom da se konjev še vedno bojim in da si bo treba izmisliti drugačno terapijo. greifija sem užaljena odpeljala v boks, eva pa je s tilberyjem nabirala kilometrino po maneži.

medtem sem si naročila še eno belo kavo, poklepetala s tino natakarjem in nives, ki ima še 2 tedna do sina (slutim, da bo moškega spola, kljub temu da ona o tem noče debatirat) in je temu primerno okrogla.

po končanem kofetu sem še sama odšla v jahalnico in se poskušala znebiti občutka, da me konji ne marajo. tokrat uspešno. s tilberyjem sva naredila par krogov, potem sva s šefico razsedlali oba konjička, pojedli sendvič in vse 4 frajerje odpeljali na pašnik.

ko je padla noč, sva se z evico usedli v radovana in se odpeljali gneči pred uncem naproti.

fizično si ta vikend seveda nisem odpočila, sem si pa preluftala možgane in se napolnila s polnim peharjem pozitivne energije. domov sem prišla s čevlji, umazanimi od konjskih fig, blatnimi kavbojkami in prašnim puloverjem, pa seveda s senom v laseh. to je vonj, okus in izgled pravih počitnic.

zakaj moram jutri v šolo?!

moji občutki počutijo.

2008-09-28T05:58:00.000-07:00

mislim, da se nam bo od teh oblakov vsem skupaj zmešalo. tako depresivna že dolg nisem bila. v bistvu sem slabe volje, zapiram se vase in hočem stran od ljudi.

in to že ves teden. in ves čas razmišljam, zakaj tako razmišljam. prišla sem do zanimivih ugotovitev o sebi. ampak se mi zdi, da bi bilo vseeno bolj zdravo, če bi z dobrimi prijateljicami malček poklepetala o tem in onem.

pa mi ni do tega. želim si h konjem. in to ne kar h katerimkoli konjem, ne, hočem na točno določen kraj. in danes je ta dan.

škoda, ker nimam fotoalpadrata.

prvi izlet v obdelavo fotk.

2008-09-20T01:30:00.001-07:00

nisam ja supermen.

en post o decih.

2008-09-18T13:40:00.001-07:00

ker me meče iz tira, kako smo ženske navidezno nesamostojne.

pred kratkim sem bila namreč spet v stiku z dvema dekletoma, ki sta bili pred časom zapuščeni. govorilo se je še o tretji, ki je prav tako ne dolgo tega zapustila zakonski jarem. in potem vanj zopet vskočila pa se znova ločila (to traja v nedogled).

skratka, šokiralo me je, kako ženske reagiramo na odjebenje s strani moških. ena ne je, ena je imela težave z zdravjem (pa jih je, upam, da uspešno, prebolela), tretja je lost in space. res ne vem, mogoče je to čisto logična rešitva ... da se sesuješ, ko ti en reče "aj, to js ne morem ..." sej ok, verjamem da ni lušno. ampak ... ne se utopit v depresiji. ravno zato se moraš zbrat, da si dokažeš, da se lahko. nevem.

in mogoče sem trdosrčna, ampak vedno sem vesela, če se kakšna zveza konča. v bistvu sem razočarana nad tem spoznanjem. ampak bolje je, da je en korajžen in reče "tole pa ne bo šlo, dejmo se ločit", namesto da se zveza vleče v nedogled, pri tem pa eden trpi, drugi pa misli, da uživa, pa je v resnici nategnjen s strani prvega, ki ni siguren v to zvezo.

seveda je to pogled človeka, ki se ne zna zaljubit. ali pa se ne pusti prepričat, da je tisti druga oseba v bistvu čisto sprejemljiva.

če mi hoče kdo nasprotovati, kar. v tej temi sem itak izven kategorije normalnih odnosov, tako da se ne bojim, če sem izpadla brezčutna.

kako lepo spisano.

ustvarjalni dolgčas.

2008-09-18T13:40:00.000-07:00

vedno je to tako, ko se centi zaposli, odmrejo vse celice njenega družabnega življenja.

zelo resno se lotevam projekta "biti razrednik in preživeti". torbo mam polno map in mape polne papirjev. v začetku tedna je v zbornici vladal kaos, ko se je 20 ljudi naenkrat spravilo tiskat in kopirat letne priprave. vsi nervozni, utrujeni in vsega naveličani so strašili tam po tistem malem prostoru, da sem samo odvrgla dnevnik v omaro in odbrzela kofetu naproti.

namesto da bi medtem, ko se živciramo ter nabiramo in razporejamo tisoč in en listek, usedli in naredili nekaj za razred. že en teden obešam slike od likovne, pa mi še ni uspelo. lahko bi napisala kakšen plakatić z raznoraznimi pravili, pa ni časa. z enim otrokom, ki piše počasneje kot vojni veteran brez roke, bi se lahko ukvarjala 10 ur na dan, pa mu ne utegnem niti snovi kopirat.
kje naj človek najde čas in zbere moči še za kaj za lastno dušo?

spet malo jamram. sej se bo vse umirilo in bo fajn in bomo šli na pivo, pa kakšno knjigo bomo prebrali. ampak pogrešam stvari, ki mi jih je lani uspevalo počet še poleg službe. orkester in big band in portugalščino in druženje. sicer je šlo vse na knap, ampak sem se počutila, kot da sem nekaj dosegla.

zdaj so mi od vsega skupaj ostale le ure saksofona. nikamor ne grem. zakrnela bom.
ampak če drugega ne, vsaj spočita hodim v službo. to je pa tudi nekej vredno. ha!

dialogi, vol. 2.

2008-09-09T06:57:00.000-07:00

mitch na parkirišču išče plac. prevozi celo parkirišče, pa nikjer nič.
aljoša: "ja, dej še mal krož okol. ja resno! sej tud jastreb krož nad zebro, zihr bo šou lev enkrat stran ..."

opažena tabla za kamp oštro.
mitch: "a veš, kaj je "oštro"?"
aljoša: "nevem ... sapa? sorta sape?"
mitch: "pasma sape."

aljoša odstavi na odstavnem pasu. sunkovito.
arctic donkey: "mayday, mayday!"
aljoša: "maitag! mitch, pejd lulat!"

mitch (med lulanjem v gošči, sredi noči): "u, lej, kormorani!"
aljoša: "aja? kaj pa je to? sorta listavca?"

na jadranski magistrali, tik ob prepadu, pod katerim je morje.
arctic donkey: "aj, lej kok znakov na kupu!"
mitch: "60 lahko vozš, košuta gre čjz, kamne pada, zdrsnu je, pa še piha!"
aljoša: "ja rad bi vidu košuto, k si upa tle čez cesto skočt ..."

mitch: "kaj je že unu vozilu, k gre mal po morju, tko, mal gor pa mal tud pod vodo?"
tajda: "patria!"

mitch: "a s ti pjr naročila?"
arctic donkey: "kaj ga nejsm?"

mitch: "to ni kolodont. to je kolodoesnt."

arctic donkey: "mitch, kje si kupu ta očala?"
mitch: "pr dr. oetkerju."

tajda: "tle na rabu je pa tku lepu, k da ne bi bli na hrvaškem!"

sabina: "na morju pa prov paše pir."
čoko: "ma pir paše zmer!"

mlajši člani godbe so v trgovini vzeli nakupovalni voziček in ga parkirali v čokotovem apartmaju.
čoko: "in pol sm se js hotu it tuširat in un voziček parkiran v tuš kabini ..."
nika: "aja, pa vi nimate zavesce, ne? mate tapravo kabino?"
čoko: "jaa, kabino kabino!"

čoko: "ma tej valovi so pa tku k vstavi-ime. mejhni, zajebani pa čist brez ritma!"

čoko (zaprepadeno): "a js jejm sladoled?! lejtas ga še nism ..."

žare nas je obiskal na klopci.
nika: "a ti ne igraš taroka?"
žare: "ja v bistvu ga igra tko pet ljudi, tko da vsak eno rundo mejša. js zdej mejšam."

švic švic.

2008-09-01T06:39:00.000-07:00

danes je prvi prvi september, ki mi z vidika učiteljice res pomeni prvi šolski dan.

žal mi ni uspelo prilesti skozi ozko grlo napol porušenih moravških cest do podružnične šole, zato sem ostala na matični. in to spet v 4. razredu. kar je po eni strani super.

dobila sem nov razred (se pravi, otroke), ki so ful simpatični. vprašajte me čez en mesec :B

od povsod me zasipajo s papirji in dolžnostmi, ampak jaz verjamem vase in vem, da bom to zmogla. če drugega ne, sem si papirje začela pravočasno razvrščati v mapce in dokumente v mape. na računalniku. če bo šlo vse tako gladko kot na prvi šolski dan, bo tole super leto.

me pa poleg nedvomno strmo vzpenjajoče se kariere čaka še par študijskih vzponov. malo bom šla na faks, tako, dvakrat tedensko, da se ne razvadim. imela sem veliko željo nadaljevati s tečajem portugalščine, glede na to, da jo imam zdaj vsaj malo v ušesu (kot se reče). dobila sem tudi mamljivo povabilo na arabščino, ampak ne hvala. hehe.

pejmo jest in naprej delat.
juhu!

aah, dej mi gmah!

2008-08-30T07:44:00.000-07:00

Jaz sem pravi
(Zmelkoow)

dandanes se že vsak izdaja za boga
sami psihopati, vmes pa jaz,
pošten in iskren kot flexarca,
ki meče iskre pošteno v zrak

dajte mi čas in ustvaril bom prostor,
tri dimenzije, v katerih bom stal.
morda sem res včasih malo preskromen,
a ko mi rečejo bog jaz odzdravim s čao.
ali pa mijav, če sem ravno mačkast,
včasih samo cvilim kot kakšen glodalec.
lahko bi rjovel, če bi bil kralj živali lev.

res ne znam pretvorit vode v vino
in nikoli ne vem, kje se zavije za raj.
ampak če mi daste filter vrečko in vodo
pa lonček in štedilnik znam ustvarit čaj.
prosim brez vprašanj, kako in zakaj
sem pač bolj skrivnosten, tak je moj značaj,
lahko bi besnel, če bi bil kralj živali lev.

drži da nisem mojster na dvovišinski bradlji,
ampak z žeblji zabit bi gor na križu obstal.
seveda bi zahteval lokalno anestezijo,
saj razumete, vsak je pod kožo krvav.
ne bi se bal, mogoče edino ptičev, ki izkljujejo oči,
veste, to se zgodi.
ampak ne bi oslepel, če bi bil kralj živali lev

nekaj malega znam tudi klonirat -
iz enega deževnika sem že naredil dva.
enak postopek testiram tudi na ljudeh,
a se žal ponavadi neuspešno konča.
saj veste čudna so pota božja.
jao spet imam napad domotožja
ampak ne bi trpel če bi bil kralj živali lev

prasica debela.

2008-08-30T07:41:00.000-07:00

eni od obeh svojih prijateljic sem ukradla šal. vzela in nikoli več vrnila. to pomeni, da sem ga ukradla. ane?
prasica sem.

nekaj gnilega v deželi notranjski.

2008-08-19T06:31:00.000-07:00

jah, ko sem končno dopotovala na domačo zemljo, moja noga ni čudežno ozdravela.

pa sem šla na to našo trapasto urgenco, kjer bi zoprnim sestram krona z glave padla, če bi bile malo manj zoprne.

vsaj zdravnica in rentgenopreativka sta bili kul.

ugotovili so, da v mojem stopalu ni nič zlomljeno (hvala, to sem vedela), in ... no, da mi v bistvu nič ni.

mene pa nožica še vedno boli in spretno se moram izogibati hoji in delu.

oča trdijo, da je moj avto pokvarjen. zato je v čakalni vrsti pri spc škerjanec. tam se ravno zdaj popravlja naš novi družinski avto, ki je bil pretekli teden nesrečno potolčen s točo in, kot da to ni dovolj, še zaleten by dedek, ki vozi rikverc v rondoju.

še dobro, da me dušan še vedno pohlevno čaka v senci češenj in sliv na našem dvorišču. sicer nima servota in vinjete, je pa vseeno bolj zanesljiva izbira od radovana.

caralho.

poslednji dan.

2008-08-14T05:59:00.000-07:00

to je skoraj ne za verjet, ampak v hostlu sem koncno ostala sama. z receptorko in cistilko. ampak imam sobo, dnevno sobo z daljincem in racunalnik z internetom samo zase.

nekdo disec je na vratih in receptorka se pogovarja. ce bi se malo potrudila, bi razumela, kaj hoce. (jaz, ne receptorka) ok, ocitno ga ne zanima hostel. ker je sel.

sanji se je slabsa polovica koncno oglasila. mislim, da bo zdaj uredu. zakaj se ni ze prejsnji teden, recimo? bi bila cela portugalska cisto drugacna, ce bi se. recimo.

no ja, glede na to, da mi je to dan za okrevanje, ne bom napisala dosti, ker nimam cesa pisat ... razen da sem zjutraj vstala, pozajtrkovala in spila kavo, nato pa gledala jogos olimpico in saltala od mtv-ja do vh1. to je 6 muzickih programov. mislim, da sem v enem dnevu nadoknadila vse v 6 mesecih (kolikor sem bila brez mtv-ja) zamujene videospote. hvala bogu, da moj tv lovi samo slo1 in slo2. vsaj tisto, kar imam na voljo, je gledljivo.

sicer pa sem malo pofotkala hostel, napisala kartice (ja, na zadnji dan, sori, ce jih boste dobivali sele cez 2 tedna), spakirala vso bojno opremo in. to je to. =) sanja je sla v center in bo kupila testenine + omako, da bova vsaj en dan jedli kot ljudje.

mislim, da bo to vrhunec dneva.

aha, vceraj smo z nemkami (nemkama, v bistvu. maria in hanna sta) spile cervejo in gledale neumne nadaljevanke na fox life. na-sumu-nemci so v bistvu francozi, ali se bolj verjetno kanadcani (ker menda zelo dobro govorijo anglesko), se do mojega odhoda v posteljo se niso vrnili, smo pa ugotovili, da je tista bejba v bistvu od enega od njih bejba. onadva sta se vrnila prej kot ostali. ali pa je vceraj bil ravno on na vrsti. ohoho. kot da vas to zanima ... ampak kaj pa naj drugega pisem, da pijem cedevito in da cistilka locuje odpadke? ne vem no ...

ohoho, kako si grem na zivce. xB

dan vzrokov in posledic.

2008-08-13T11:40:00.000-07:00

zoper vsako bolezen raste rosca na svet', se je bil zlagal gospod kosobrin.

meni noga ne deluje prevec, kot bi morala. in ni cudezne rosce. majkemi. saj ne, da sem kaksno poskusila ...

vceraj sva imeli s sanjo sportni dan. toliko se v zivljenju nisem prehodila. ce sestejem vse svoje bivake skupaj, ne naberem toliko kilometrov.

najprej sva sli v center in splezali na grad od são jorgeja. jaz sem si ga ogledala od spredi-zadi do spodi-zgori in bila navdusena. v bistvu so samo stene in drevesa, ki rastejo iz peska in ravno to je blo tko cudovito. in bil je tam gospod, ki je brenketal na kitaro neko davno muziko. zelo sproscujoce.

nato sva s sanjo odromali proti belému. tam je bilo super lepo, ampak ogromno in prevec hoje. sploh ce pristejem se pohajanje po centru od prej.

nazaj sva sli na sreco z busom in se odpeljali par postaj naprej od domovanja, tko da ni blo fajn in sva spet malo hodili. na poti sva nabavili jogurte in cokoladne stvari in kar naenkrat me je zacela bolet noga. ne vem, od kdaj, nisem narobe stopila, nisem se udarila. kar pac boli me.

zvecer naju je gonçalo povabil na vajo od njegovega benda. bilo je res hecno, njegovi sobendasi so prav zaminivi gospodje. vsi so ze odrasli, poroceni in resni, ampak igrajo ac/dc, iron maiden in podoben shit rock, ki ga jaz ne ljubim. sploh. ampak je bilo hecno.

danes sva si ogledali oceanário. kar zaminivo, ampak ne vem, zakaj sem pricakovala vec. in potem nisem dobila tega? ne vem.

glavno je, da me noga se bolj boli, tako da ne morem stat na njej. nekej je oteceno, ampak ne vem, zakaj in kaj sploh in briga me. jutri bom zares pocivala, danasnje pohajanje je bilo napaka. ker zdaj tu po hostlu skacem samo po eni nogi.

sanja je sla po cervejo in cips, tako da bo danes veselo.

hrvatice in spanci so nas zapustili, so pa prisle anglezinje, ki ze ce dan gledajo tv, pa neki najbrznemci, ki so kar fajn za pogledat (4 fantje in ena punca, ne vem v kaksnih odnosih bi lahko bili) in 2 slovenca. jaa! fant in punca.

v kuhinji je smeha polna skleda, mislim, da je nekdo nekaj zazgal ali polil. vazno, da sta sanja in pivo na poti sem. ohoho.

sanjo bom prisilila, da spije neka piva. ful ji je hudo. joka. vem, zakaj ji je hudo in vem, da je huda stvar in vem, da ne morem nic narest v zvezi s tem. mi je pa vseeno ful grozno, ko zacne kar naenkrat jokat. in jaz nisem dobra tolazba. jaz lahko samo recem "sej bo," ker itak bo. ker vse enkrat mora bit. ampak ko si down, to niso glih besede, ki jih hoces slisat, a? ma ne vem, nisem dobra v tem. ne vem. sanja, te ljubim zelo, ampak res ne znam pomagat. ce to beres. ali bos brala. cez 10 let, ko bos porocena in imela dva lepa otroka in bos lepa, poskocna, slank in tako kul kot si zdaj.

aa, tudi nemki sta sli ven po pivo, tako da bo danes fado hostel partz. ob desperate housewives ... krneki. ampak bo. enkrat mora bit. zakaj pa ne recimo danes?

zivel tito!

tezhak dan.

2008-08-11T13:09:00.000-07:00

dan v portu.

2008-08-10T14:05:00.000-07:00

bruno je vceraj ze spet na polno zurav, zato sva s sanjo danes, kot pricakovano, sami odsli na dolgo pot v porto.

najprej pes v center na bus, potem gori-doli po portu in za desert sva sle iskat plazo. hoteli sva videt ocean, ampak je bilo na tistem obmocju tako oblacno/megleno, da nisva videli dlje od svojega nosa.

porto ima priblizno toliko prebivalcev kot nasa prestolnica, ampak je res veliko mesto. vse je veliko, celo ljudje so (v povprecju) visji od bragatusev. mnogo mnogo je turistov. in niso zgolj francozi.

heh. na vlaku v porto sva sedeli zraven neke druzinice z majhno puncko, ki je bila lusna, hecna in sploh ne kot vsi ostali portugalski crianças. na poti proti bragi smo bili na istem vlaku in mala se naju je spomnila. prisedla je k nama in zacela nekaj cebljat v portugalscini. ko sva izpraznili najino zakladnico vprasanj v njenem domacem jeziku, in ji ze ene 6x povedali, da sploh nisva portugalki, sva zaceli govorit v slovenscini. nekaj casase nama je smejala, potem je sla. ampak se je se parkrat vrnila. bilo je kar fajn, malo sem jo razumela. scasoma je tudi ona dojela, da jo zelo slabo razumeva in naju je zacela ucit portugalsko. skoraj sva jo na finto, da je na vlaku cristiano ronaldo. potem sem jo na finto, da je christiano ronaldo moj moz. ni verjela. v bistvu je potem ona naju na finto, da je njen brat christiano ronaldo. res mu je bil malo podoben, ampak ne. christiano ronaldo se ne vozi z vlakom ...

sanja se je vrnila izpod tusa. zdaj sem jaz na vrsti.

wasted dan.

2008-08-09T11:47:00.000-07:00

sardinha je zahtevala svoj davek.

vstali smo pozno. pozneje kot ponavadi, pa ze ponavadi vstajamo prepozno. bruno bi lahko spal (in mislim, da tudi je) do stirih.

medve sva zapustili domovanje enkrat okoli dveh. treh? nevem. odsli sva v center, pojedli kosilo, spili kavo in si ogledovali in poslusali mimoidoce.

nas plan, da danes obiscemo porto, je padel v vodo. fantje so bili prevec zdelani, pa tudi prepozno smo vstali, da bi lahko pravi cas se kam prisli. zatorej gremo tja jutri, magari ce sami s sopotnico. na te nase fante se sploh ne mores zanesti. bruno je super fejst in naredi vse, kar reces. ampak je vedno tiho in daje vtis, kot da mu je vse odvec. mogoce mu je, mogoce mu ni. dejstvo je, da nocem nikomur otezevat zivljenja. on dneve prezivlja tako, da jih pol prespi, drugo polovico pa nameni televiyiji in racunalniku. svoj bonus matranja je pokuril ze predvcerajsnjim, ko smo ga gnali v klanec k dobremu jezusu. ok.

danes gremo torej zgodaj spat, da bomo jutri zgodaj vstali.

a je kdo opazil, kako suhoparen stil imam? ne.

ampak res, utrujena sem, ne morem. pisem le gola dejstva, da boste na tekocem, ce to sploh se kdo bere.

ohoho.

a ste opazili, da sem se navadila na portugalsko tipkovnico in je vedno manj y-ov? parabens yame. aj! =)

in se to:
- vceraj me je klicala ravnateljica iz moravc in mi ponudila delovno mesto. kar pomeni, da bo sluzba in bo denar in grem drugo leto lahko recimo v latvijo ali belgijo or so. odvisno, kateri jezik me bo najbolj pritegnil. pobiram predloge in kandidate, ki bi se z menoj udelezevali tecaja in potovanja. aj ne, andreja, daj no mir!
- sanja je izgubila glas. ze ves cas je bolna in pije lekadol, ampak vzporednos tem uziva tudi druge substance, na primer sladoled in sumos de laranja z ledom. zdaj zgolj sepeta. ko bo tudi to sposobnost izgubila, se bom pogovarjala sama s sabo.
- v lizboni so imeli oborozen rop banke, v katerem je umrl en clovek. se dobro, da gremo tja sele v ponedeljek ... ?!

pretekli dan.

2008-08-08T21:31:00.000-07:00

sanja se ze spet tusira.

opravicujem se, ako ta post ima veliko napak, ampak ravno smo se vrnili iz diskoja sardinha.

s sanjo (ki se tusira) sva prvo kavo spili zraven zelo lepega mozakarja. nakar sva ugotovili, da je natakar v sardinhi. to ficando sardinha, ce hoces, lepi natakar.

vceraj nas je nas gostitelj bruno odpeljal k igreji bom jesus (cerkev dobrega jezusa - vsi jezusi so bili dobri, ampak ta se posebno). bilo je naporno, cel dan smo plezali do tja hor in nazaj dol. nato smo jedli (mami, poslusaj to) francesinhas. to je noramalen navaden toast s pomfrijem in je krneki. ampak izlocamo po njemu. to je pa uredu. res je, da nam pri tem pomaga tudi activia com suha sliva. vazno je, da izlocamo.

danasnji dan je minil v glavnem v znamenju nakupov. s sanjo sva obdelali vse underwear stores in bilo je popolno. jedli sva v lokalcku, kjer je vsaj nekdo znal govoriti anglesko. kul.

zvecer smo odsli k jorgeu, ki nam je skuhal rizoto z morskimi sadezi. nisem je znala pojest. itak sem bila sita.

jorge, bruno in jaz smo po vecerji ponavljali slovenske besede, vkljucno z vsemi neprimernimi. jergejev necak in bratranec nista cisto tocno vedela, zakaj se gre (zato, da se kam pride), ampak sta sodelovala v portugalscini. sanja je medtem spala na kavcu zelo bogate druzine. nerodno mi je bilo fotkat. to je bila ena najvecjih his, v katerih sem kdaj bila. a se spomnite esmeralde? no, to je bila tako velika hisa. res velika. jorge je bogat. to smo vedeli ze prej, ker voyi mercedeza. zdaj smo se prepricali.

nato smo odsli v sardinho. to je diskac. z lepim moskim. kot natakarjem. ful je hecno, ko portugalci navdseno polesujejo na tpc-tpc brez besedila. s sanjo sva se vklopili, ker sva z balkana in sva vajeni cudne glasbe.

in se par ugotovitev:
- portugalski otroci so zelo zelo razvajeni,
- portugalske bejbe niso prevec lepe,
- in fantje so majhni,
- veliko ljudi je manjsih od mene,
- z brunom gledava mtv,
- portugalska voda ima okus (in your face, gospa uciteljica kemije),
- portualci spijejo kavo v roku 10 minut in zapustijo kraj zlocina.

jutri porocam dalje.

drugi dan. tretji dan?

2008-08-07T04:04:00.000-07:00

ne vem.

vceraj sva s sanjo odsli v enter brage. mestece je kar lusno, edino umazano ko pujs.

pili sva eksoticno kavo. bila je mrzla, zmesana z vodo in postrezena v kozarcu, polnem ledenih kock. v bistvu ni bilo tako slabo, ampak pricakovala sem toplo kavo. krneki.

s sanjo sva ob tisti mizici prezivli najvec casa. glede na sosede. portugalci se namrec usedejo k mizi, narocijo, spijejo in grejo. slabo znajo anglesko in ignorirajo te, ko hoces placati zanic pico. zelo se trudim, da bi uporabila svoje znanje portugalskega jezika, ampak je res tesko, ker govorijo muito muito rapidly =)

s sanjo sva porabili kar cel dan, da sva si ogledali katedralo in. ogledali sva si center pac. =) yanimivo je, da imajo vse hise na fasadah ploscice. od dalec izgleda lepo in portugalsko, ampak ko t vidis tudi v cerkvi ... ne vem, mislim, da mi grejo te plscice na zivce =)

zvecer smo z brunom in jorgejem odsli na vecerjo/cervejo. srecali smo se z nekimi njihovimi super zabavnimi kolegi.

danes bo tu dez (menda), in v planu imamo iti pokledat par kilometrov oddaljeno cerkev (tu okoli jih je polno).

sanja je zgrozena, ker pisem blog medtem ko onadva z brunom gledata joeya. wtf?!

ç se prebere s. =)

prvi dan.

2008-08-06T04:05:00.000-07:00

nisem si mislila, da imamo panicno zlahto tudi po ocetovi strani. stara mama mi je namrec ob odhodu zaupala, da se sigurno vidimo zadnjic, ker portugalska je vendar zibel kriminala.

v skrbeh je bila tudi mati, ampak to je itak bilo pricakovano. v glavnem je zganjala vik in krik okoli prevozov in ostalih rezervacij, za katere sem verjela, da se bodo ze zrihtali/-e.

koncno pa je bil kufer spakiran in polozen v prtljaznik. v zagrebu smo pobrali se ze veckrat omenjeno dekle pod tusem in se odpeljali na letalisce = zracna LUKA zagreb.

prvi polet v zivljenju sem prestala brez praske, pa tudi brez bruhanja in ostalih nevsecnosti, s katerimi nas radi strasijo. stevardese in stevard (soliden) so bili prijazni, da je kr kej, postregli so nam celo z vecerjo. in kavo.

na letaliscu v lizboni naju je pricakal sanjin znanec gonçalo (in to je tudi edina beseda, v kateri bom uporabila crko ç), ki je zgovoren, prijazen in nasploh uporaben decko. zrihtal nama je karte za avtobus, nam pospravil prtljago (ker smo 2 uri cakali na bus), nas peljal v supermarket (sok! ob enajstih zvecer je odprt in poln ljudi!) in na prvo lizbonsko pivo. potem naju je pospremil nazaj do avtobusa in pocakal, da sva se odpeljali.

v bragi se je ekipa zamenjala. pricakala sta naju nas gostitelj bruno in njegov prijatelj z mercedezom, jorge.

od tu naprej se ne spomnim, ker sem spala.
zdaj pa grem jest. mogoce bo bruno zrihtal kaksen foto-kabel, da vam zadeve opisem se z bolj slikovite strani.

até logo!

pa sem tu, tiramisu!

2008-08-06T03:58:00.000-07:00

ali kako bom v 10 dneh obdelala sever portugalske in njeno glavno mesto.

da bodo mati pomirjeni in vi dobro obevesceni, pa tudi da stvar ostane v mojem luknjastem spominu, sem se odlocila, da spisem par vrstic, medtem ko se cimra tusira.

ravnokar sem na tipkovnici nasla ç, nima pa sh-ja, ch-ja in zh-ja, kar je razumljivo. y in z sta zamenjana, kar ni razumljivo, pa vendar.

kot je bilo zmenjeno ze davnega februarja letos, sva se s sanjo odlocili, da poleti odpotujeva v to precudovito malo dezelico na koncu evrope. vpisali sva se na tecaj portugalscine in rezervacija letalske karte je bila le se vprasanje casa.

morda najine odlocitve niso bile tako rapidno sklenjene, kot sem se zdaj izrazila, ampak glavno je, da sem tu, v bragi, v brunovi sobi, medtem ko se sanja tusira in spodaj kokodakajo kokosi. ne, to ni noben hec. ob sestih zjutraj, ko sem se odpravljala spat, me je ze budil petelin. v mestu s 100.000 prebivalci in nisem dalec od centra. super.

ce bi s seboj vzela kabel za fotica, bi vam ekskluzivno napopala par slikic, ampak ne. bom naknadno.

alkoholik deluxe.

2008-06-30T04:08:00.001-07:00

res nam ni lahko. nam, "glasbenikom". kdor je že kdaj igral v orkestru, dobro ve, kako naporno je to.

pa ne mislim priprav, vaj, vežbanja in tega. špili so naporni. no, pa špili še ne tako, ampak vse tisto, kar pride po špilu.

najprej je treba vsak nastop proslaviti. ko smo tako rahlo nasmejani, si privoščimo še malo in kmalu spijemo toliko, da nam ni do spanja. potem mogoče zaspimo za kakšne pol ure, ampak res mogoče, ker, kdo pa ima ponoči čas spati? potem smo cel naslednji dan malo čorovi. kakšni pa čmo bit?

po kakšnem mesecu tako napornega življenja ugotovimo, da smo alkoholiki.

in tako sem včeraj premlevala. da je to, da se zavedam, da sem alkoholik, pravzaprav v redu. glede na vse ostalo.

ne vem.

vzemam se v roke. takoj.

poglej ven. dežuje.

2008-06-30T03:57:00.001-07:00

življenje je valovito. enkrat si gor, drugič padeš dol.

sama sem večna optimistka in bolj z lahkoto ko gledam na življenje, bolj svetlo je. zadnje čase mi res ni nič hudega. vse štima. imela sem par večjih naložb, ampak še vedno imam dovolj denarja za sprotno porabo in razne akcije. zaposlena sem ko mačka okrog vrele kaše, ampak se vse izide. edino malo manj spim, ampak za to bo še čas. feng šui mi v življenje prinaša vedno nove osebke, s katerimi mi ni nikoli dolgčas. tudi z osebki iz preteklosti se fajn razumem. vreme je lepo, imamo sonce, imamo poletno vročino, tudi imamo teraso in morje na dosegu roke. pa še počitnice imamo, smo si jih zaslužili.

ampak danes, na zadnji delovni dan, ko sem tako nič hudega sluteč merila kilometre od učilnice 4.b pa do kabineta ali zbornice, se mi je bežno zazdelo, da ni vse tako rožnato. utrujeni, žalostni, mrki pogledi, vsem se je nekam mudilo, vsi so v svoji živčnosti pozabili reči dobro jutro. pomislila sem, da sploh ne pašem tja in ves dan razmišljala, kaj je sploh narobe?

do zdaj nisem izvedela. obrazi so se tekom dneva sicer rahlo razjasnili, ampak še vedno imam slutnujo, da se bo danes pripetilo nekaj hudega. kakšno verižno trčenje, potres, cunami, nekaj. res hecno, da v svojem neumornem otimizmu utegnem pomisliti na tašne katastrofe.

komaj čakam, da se dan konča.

to sem jas!

2008-06-27T05:20:00.000-07:00

mogoče sem nor,
mogoče samo utrujen,
mogoče nevaren,
mogoče me niti ni.

nič hudega sluteč hodiš po ulici
in že ti spontano pade kak delavec na glavo.

folk pa misl, da sm bolan.
ne, sam ful sm žejen in mal sm zaspan.
od golih sanj.

nisem kriv, da tiho ljubim te,
nisi kriva, da ne ljubiš me,
zame si še pegasto dekle.

ko pamet so delili,
jaz sem izvisel,
zato nikol do zdaj
posebne sreče nisem mel.

dns bom zabluzu,
kej čem druzga nardit s sabo,
zato, ker tudi boh na mene je pozabu.

včasih je treba z glavo skoz zid.
včasih pomaga živce utopit.
včasih je dobr spomin izgubit.
včasih pomaga.

več medu bi nabrale čebele,
če bi ruzak s sabo vzele.

moja štefana,
življenje al smrt!
ti si za mene
tku ku rajski wrt!
ma buoh ni tou,
deb js ratou toj muož,
bla soj cajt si muoja,
več muoja na buoš!

trčen sem
in malo čez les
nor sem podolgem
in počez

pedenjped se sam oblači,
sam počeše in umije.
čeveljčke si sam skrtači,
sam se s čepico pokrije.
sam gre v širni svet na pot,
sam presodi, kod in kam.
a čeprav je tak gospod,
svečke ne obriše sam.

nisem več to pegasto dekle.

2008-06-25T03:30:00.000-07:00

še narava govori v prid mojim slabostim.

včeraj je bilo divje. alkohol je bil hitrejši od celotne črede možganskih celic, zato jih je ostalo bore malo. ampak bolje kvaliteta kot kvantiteta.

hvala vsem trem mušketirjem, sabini in niki in se opravičujem, če sem komurkoli povzročala skrbi.

ajme.

nič nas ne sme presenetiti! =D

vse najboljše stvari se zgodijo v soboto zvečer.

2008-06-21T18:13:00.000-07:00

sem pa vsaj včeraj preživela zaresno lep večer s sodelavci in predvsem sodelavkami. najprej sem možgane napasla ob prijetni dalmatinski glasbi, ki nam jo je godel vrhpoljski tamburaški orkester, nato smo večer nadaljevali na klopcah na gradu tuštanj. brez piva ni šlo, s pivom je šlo komajda kam. moje sodelavke so super, sodelavec je mrko gledal predse. on že ve, zakaj.

danes pa smo z grosupeljskim pihalnim orkestrom piknikovali v okolici mojega nekdanjega revirja. v dobrepoljski dolini. prečudovito je tam, sploh podnevi. pol piknika sem na žalost zamudila, ker sem soboto zares želela posvetiti flori in favni v stanovanju. popoldne sem not prinašala neprespane ure iz preteklosti, ob osmih zvečer pa sem se končno podala proti dolenjski. popolnoma nerazpoložena zaradi prej naštetih težav sem se posvetila frizbiju in badmintonu, pa tudi pivu (itak) in nekaterim udeležencem.

do jutrišnje vaje se še enkrat ne bom naspala, ampak saj sem že vajena.

za zaključek bom spila pol litra tekočine. in to brezalkoholne. ker zmorem. ha!

če ne moreš do obzorja, ostani raje na obali.

2008-06-21T17:51:00.000-07:00

ajme, v moji šolski službi je noro. z velikim n. preden naslednjič učiteljici rečete "kok je vam luštno, vi mate 2 mesca počitnic", pomislite, koliko papirja imajo pred tem za popisat in oddat. ne vidim smisla v vsej tej birokraciji, sploh zato, ker se raznim obrazcem posvečam bolj kot otrokom, ki jih poskušam motivirat, da zdržijo še zadnji teden šole.

občutek imam, da mi prav nič ne gre. o tem sem že pisala, ampak res mi gre vse narobe. kot da bi frcnil domino, ki bo pred sabo razsula vse ostale. upam, da se bo ta junij že kmalu končal. in to brez vidnih negativnih posledic.

sprašujem se namreč:
- zakaj se mora maja pokvarit avto, nato kupiš drugega, ki se ti pokvari junija?
- zakaj se mi je sestra odselila?
- zakaj moram vsak dan popoldne eno uro spati?
- zakaj pozabljam stvari?
- zakaj me ljubijo napačni ljudje?
- zakaj so mi možgani kot eni železniki po septembrski ujmi?
- zakaj mi je navjišji mesečni strošek bencin?
- zakaj me imajo starši tako radi in mi dajejo kuhano hrano, ki je ne pojem?
- zakaj ne pojem od staršev pripravljene hrane?
- zakaj že tri dni sploh ne jem?
- zakaj toliko pijem?
- a sem slab človek, a ne da sem?

a bo?
in zakaj ne?

kaj bom, ko bom velika? - ljubezen.

2008-06-16T04:01:00.001-07:00

v soboto sem preživljala večer na italian partyju pri moji ženki v rožni. nevem, kaj italijanskega so prinesli drugi, jaz sem se vestno oblekla ibrahimovićev dres, ko je še igral v juventusu in nisem bila preveč privlačna. ok, so bili pa lampijončki v barvi taljanske zastave inu pice vseh vrst, oblik in velikosti. bile so dobre, ampak meni je bolj teknil trikoten čips, ki mu se reče ... am. tortilja. ja. in eno pivo. mi je teknilo. več ni šlo.

pretekli teden sem postala alkoholik. pivo sem si odprla skoraj vsak dan, za vsako priliko. ker sem imela obiske, ker sem kul in se obremenjujem s problemi, ki jih imam samo jaz, ker sem kul in se ne obremenjujem s težavicami, ki jih ima vsak, ker sem šla na obisk, ker sem bila v gajotu, ker je občinski praznik in ... na italjanski žurki ni šlo več.
sva se pa z mitchem fino nasmejala ob vseh tajdinih dialogih, ki jih tako pridno zapisuje na vsakem družabnem srečanju. naslov posta je hkrati tudi eden izmed zapisov iz blokca. odgovor so mi nekega večera pokazali izrezki iz premiere ...

... naj se vrnem ...

ker se je jezušček odselil, odslej po stanovanju tavam sama, v družbi svojih misli. ko imam preveč časa, je to lahko zelo škodljivo, ker mi misli prešaltajo v depresijo. in to ni fajn (ako niste vedeli). in ugotovim, da sem depresivna, ker nič ne gre nikamor. potem se mi vse zmeša. po stanovanju imam štalo, v avtu imam štalo, v glavi jo tudi imam, štalo.

ampak včeraj sem se umirila, pojedla topel obrok, ki mi jih zadnje tedne malo manjka, videla sonce, ki ga tudi v zadnjih časih manjka, pospravila sem po avtu in zlikala vse obleke, ki so me pohlevno čakale na fotelju ter si uredila zapiske za portugalščino.

tudi danes je bil lejp dan. imeli smo športni dan. in sicer pohod. skozi gozd in v klanec in bil je dež. ampak je bilo fajn, zelenje je menda duši prijazna barva. zdaj grem pa jest in odklopit misli. upam, da se bo v prihodnjih dneh stanje izboljšalo. če ne ga pa klinc gleda. stanjeta.

in upam, da danes ne bom pila alkohola. bom počakala vsaj do konca tedna.

ok, do četrtka.

mahovi, praproti, lišaji. in smeti med njimi.

2008-05-31T02:16:00.000-07:00

kdor še ne ve: živim v enem od šestih malih blokov na igu. tu živeče prebivalstvo je nekaj posebnega. ima zelo težko opisljive lastnosti, to bi morali videti na lastne oči. lahko pa vam za lažjo predstavo opišem prizor, ki sem mu priča vsak večer, ko pridem domov.

preden pridem, 10 minut iščem prosto parkirno mesto. ponavadi ga ni, zato avto puščam ob cesti, lahko bi se reklo, da skoraj v križišču. nato utrujena, s polnimi rokami učnih pripomočkov, odracam proti domu.

zanimivo se mi zdi, da ne glede na to, kdaj se vračam s svojih vsakodnevnih opravkov, najsi bo to ob 5h popoldne, ob 10h zvečer ali ob 2h zjutraj, na klopci pred blokom sedijo vedno ene in iste riti. morda je to zgolj naključje, in so tam slučajno ravno takrat, ko pridem domov. ampak naključja niso tako pogosta, zato sklepam, da so pač eni izmed tistih, ki jim ni treba vstajati ob 5h zjutraj in popoldne kuhati kosila ali pa se vsaj učiti. ne, to so eni izmed tistih, ki imajo čas eno tretjino življenja presedeti na klopci in početi nič. kapo dol, jaz se ne znam tako organizirati.

ampak ok, s tem me ne ogrožajo, zato nimam nič proti.

me je pa recimo danes zjutraj strašno zmotil kupček smeti v okolici te klopce. morda pričakujem preveč, če mislim, da bodo ljudje s tako mero pasivnosti zmogli po koncu družabnega dogodka pospraviti za sabo. mogoče jim je res težko dvigniti rit, narediti deset korakov do smetnjaka (kaj smetnjaka, ekološkega otoka!) in vanj vreči vsak svojo plastenko od za harmony.

no ja, saj bo prišel hišnik in pospravil za njimi. ampak danes zvečer jih bom spet videla, kako vegetirajo tam pod milim nebom, pijejo za harmony in čakajo, da mine še en dan. jaz pa bom med njihovimi audiji, bmw-ji in passati spet iskala morebitno prosto parkirno mesto. in škodillaca pustila ob stop znaku.

kaj hočemo, takšno je življenje.

žežiti.

2008-05-29T10:57:00.000-07:00

žežiti-im dovr., žargon
univerzalni glagol, ki nadomešča vse ostale

Z nadomeščanjem ostalih glagolov je silno poenostavljena komunikacija, saj od uporabnika ne zahteva poznavanja vseh glagolov iz SSKJ, kar je še posebej pomembno za že tako preutrujeno študentsko populacijo. Iz konteksta stavka je moč razbrati njegovo sporočilo.
Glagol žežiti je nalezljivo raznesel Srečko (direktor podjetja Hot-line r. p. p., iz korporacije Liska's group) v sredini 90. let prejšnjega stoletja. Po uveljavitvi je komunikacija znotraj korporacije potekala dosti bolj gladko, enigmatiki pa so se zabavali z dešifriranjem e-sporočil, kjer so bili šumniki zaradi neinstalirane srednjeevropske pisave zamenjani s kvadratki.

A čmo ožežit kako pivo?
Žeži me glava ko sto mater.
U, ta veturca (avto) pa hudo žeži.
Tukaj ožeživa črto in glej, da je ne prežežiš!
Žal nimam časa za žeženje z vami, se moram it žežit, ker imam jutri izpit.
Ma žeži se!
Tistale tamala je pa za ožežit!
Žežiš?

(vir: razvezani jezik, slovar žive slovenščine)

menjava.

2008-05-21T06:29:00.000-07:00

najbrž še pomnite, kako sem v začetku aprila registrirala dušana? tudi če ne.

par dni za tem sem ponoči pustila prižgano tisto lučko pri vzvratnem ogledalu, tako da se mi je akumulator skorajda čisto spraznil. ampak po nežnem prigovarjanju je avto le speljal in kakšne 3 tedne smo se brez težav vozili po svetu. na armaturki je sicer žmigetala neka lučka, ampak avto se je obnašal čisto zgledno, zato sem te bliske kar ignorirala.

se je pa pripetilo oni dan, da mi dušan kar nekako ni več reagiral na pedale. ampak tudi to je bilo samo en dan, tako da sem mu pogledala skozi prste in nadaljevala svoje mnogtere poti.

pa vendar mi je nekaj reklo, naj v ponedeljek avto odpeljem h kakšnemu gospodu, ki mu bo kos.

tako sem na poti iz službe zavila še k škoda servisu v domžale. gospod ni imel računalnika, brez njega pa ni mogel postaviti diagnoze, zato me je poslal na drug konec mesta h gospodu vodniku. na kersnikovi.

ta kersnikova pa se je mojemu sicer budnemu očesu skrila, kar sploh ni tako nenavadno, glede na to, da sem ene drugič peljala skozi domžale. ko sem vnovič in zopet in znova poskušala najti skrito ulico, mi je dušan umrl. kar tako, brez opozorila.

potem sem poklicala očeta.

ki mi je dal številko od gospoda vodnika s kersnikove in ta gospod je potem prišel po mene. v delavnici ja dušana priklopil na računalnik. gospod je nejevoljno hodil okrog avta in nekaj bentil. po dveh urah in pol čakanja je povedal, da je šla neka stvar, katere imena se seveda ne spomnim več, lahko pa povem, da stane 350 evrov in moram nanjo čakati 2 tedna.

tako, dušan je sedaj na zasluženem oddihu, jaz pa se v službo vozim s fabiem.

moj bivši je bil sicer lepši,
ampak ga google ne najde ...

... temu manjka samo še otroški sedež ...

martin krpan.

2008-05-01T09:58:00.000-07:00

je bil car. tako močan je bil, ker je vsak dan pretekel 21 km.
v spomin na našega narodnega heroja smo se jaz in ostala dva hermanosa tistega lepega dne odpravili po njegovih stopinjah. bilo je prav prekrasno. samo poglejte si te slike ... ajme!

bili smo začetniško nadebudni ...

... razpoloženi za besedne igre ...
(rešitva = KRUH)

... plesno nastrojeni ...

... tečni ...

... nabirali smo šopek za mamico ...

... si nagajali ...

... podirali drogove ...

... bili veliki kot smreka ...

... prestrašeni ...

... in zaprti ...

če se je slučajno še kakšen bralec bloga lotil te strašno zahtevne poti, se bo najbrž vprašal, kje smo našli vse te prekrasne kulise.
nič lažjega ...

... izgubili smo se.

legenda o ribici podobni človeku.

2008-05-01T09:34:00.001-07:00

sama sem slišala že kar nekaj zanimivih teorij, kako je nastal ta kraški endemit. trenutno me zabava tale od ansambla čompe. pa še v verzih je. hehe.

človeška ribica
(čompe)

deklca šva je po vodo
z lepo srebrno kanglco
ujeva je zlato ribico,
ki je imela nogico

pa ne sam eno, ampak štir
in ojstre zobe kot kak vampir
in ko se naredu je večer,
se ribica je spremeniva v zver

in deklci je odgriznva rt
tuko da nkol več ni mogva srt
za kazen je reibico pr prič
s seboj pod zemlo vzel hudič

in je reku: zdej boš do sodnga dneva
slepa in grda v tej jami sedeva
za zmer so zaprta ti vrata nebeška
nč več ne boš zlata, ampak človeška

janez "legenda" škof

itak.

2008-04-26T03:30:00.000-07:00

že tretjič zapovrstjo (v roku pol leta) se je zgodilo, da sem zbolela na prvi dan počitnic. ali na praznik. očitno moje ubogo telesce ve, kdaj imam čas cel dan preležat v postelji. bljah.

pohod, ki sem se ga nameravala udeležiti jutri, torej odpade, vprašljiv je tudi ponedeljkov žur. izgleda, da bodo te počitnice res igrale vlogo počitka.

sicer pa pišem iz čisto drugih razlogov.

pred dnevi sem naročila olstarke. rada bi jih po znižani ceni prodala komu, ki so mu všeč. meni so še kar, ampak glavno je, da so mi ene dve številki prevelike. skratka, po ameriško nosijo številko 5, po naše bi to lahko bila malo večja 38.

so pa čisto nove, še nedolžne, dotaknila sem se jih samo toliko, da sem zamenjala vezalke. majkemi!

no, dajmo.

aj, františek!

2008-04-23T10:32:00.000-07:00

moj bioritem ni vreden počenega groša.

nujno rabim fanta. mogoče se mi bo potem bolj dalo živet.

ovca, ovce, ovci, ovco, pri ovci, z ovco.

2008-04-20T10:32:00.000-07:00

ovca je taka prijetna in koristna domača žival.

ovca je lahko tudi človek. to je takšne vrste osebek, ki v življenju ne da kaj dosti na razmišljanje in iznajdljivost. raje se prepusti ležernemu opazovanju dogajanja in z možgani na off in čivavo na straži pohlevno sledi čredi.

če ste kdaj opazovali črede ovac, ste morda med njimi opazili tudi kakšno kozo. nekoč sem bila podučena, da je razlog za ta dodatek sila preprost: ovce so dejansko tako neumne, da samo sledijo ostalim. če bo ena šla v prepad, ji bodo ostale sledile. koza pa je že malo bolj razvita vrsta drobnice, zato lahko te male puhaste živali odvrne od samomora ali, bognedaj, še česa hujšega.

malo me je zaneslo. hotela sem v bistvu reči, da za širne slovenske množice obstajajo tudi zelo pametne koze, ki te črede odvrnejo od stranpoti. ena od njih se imenuje "radio antena".

ta odrešenik ponuja marsikaj:
- glasbene novosti: približno eno na teden, ki nam jo zavrtijo na vsaki dve uri, da je ne bi pozabili,
- največje glasbene hite: v to skupino so bistroumno zajeli po največ dva singla vzhajajočih mtv zvezd, seveda pa niso pozabili niti na 10 ali 15 megauspešnic iz preteklosti, skupaj torej okoli 30 skladb, ki jih lahko slišimo tudi do 4x dnevno,
- težke intelektualne debate: na temo paris hilton, big brother, holivudski zvezdniki in turbofolk glasbeniki,
- novice, ki zajemajo napoved vremena za brezovico in ljubljano-moste, nekaj tračev in duhovito naštevanje nahajališč radarjev.

da te srat prime. in radio antena še zdaleč ni edini takšen ponudnik.

hvala bogu jaz nisem ovca, zato uporabljam lastne možgane in se že nekaj let trdno oklepam vala 202. ponuja mi vse.
- kratka in jedrnata poročila vsako uro in 3x dnevno malo obsežnejša, s poglobljenimi aktualnimi problemi.
- zelo zanimive oddaje, ki jih pripravlja mlad razgledan kader. občutek imam, da se zares potrudijo in izbrskajo najbolj zanimiva dejstva o perečih tematikah.
- voditelji so (razen ene rahlo zoprne osebe) simpatični, nevsiljivo duhoviti, spontani, inteligentni.
- da ne omenjam glasbe. pretekli teden sem bila zelo pozorna na izbor le-te. temu bi se res lahko reklo "z vseh vetrov". finsko, francosko, portugalsko, irsko, pa tudi južnoameriške in bližnjevzhodne izvajalce je zaznati. človek kar hitro ugotovi, da na svetu ne obstajajo samo rihanna, nickelback in black eyed peas.

s tem tudi zaključujem odo izbrani radijski postaji.
kaj pa boža vaša ušesa?

love is in the air ...

2008-04-20T10:07:00.000-07:00

... NOT!

opažam pa nekaj, kar je tudi nekako, bi se reklo, lahko povezano z zgoraj omenjenim pojmom.

ljudje kar naprej govorijo o seksu. kjerkoli, kdorkoli, kadarkoli. to mi gre že rahlo na živce. a ni nobene boljše teme? no, sicer je to resda hvaležna snov za pogovor, skoraj tako kot vreme. ampak resnično opažam, da se o tem govori na vsakem koraku.

nikoli mi ni bilo preveč nerodno klepetati okrog tega. konec koncev sem delala pri delodajalcu, tako da sem, lahko rečem, kar utrjena v tovrstnih hecih. ampak vseeno. vse ima svojo mejo.

in zakaj toliko bentim?
na delovnem mestu v kleti se je celo soboto govorilo samo o tem, kdo kdaj s kom in kako seksa, zakaj kdo ne seksa, zakaj kdo toliko seksa, kot seksa, kdaj smo seksali prvič in kdaj zadnjič in kdaj še kdaj vmes, kaj počnemo pred/med/po seksu, kaj počnemo, ko ne seksamo itd. po ene 4 urah teh neumnosti sem popizdila in sodelavca prosila, naj me raje vprašata kaj o globalnem segrevanju in gojenju stročjega fižola, ker se mi o spolnosti in podobnih kozlarijah ne da več čvekat.

in kakšen je bil odgovor: "ahaha ... koga pa sploh še zanima globalno segrevanje ..."

ko sta sodelavca odšla, sem se na samem vprašala isto. koga pa to sploh zanima? a sem morda edina na svetu, ki bi se kdaj pa kdaj pogovarjala tudi o čem drugem? okoli nas se dogaja toliko stvari, mi pa gobcamo o enem in istem. mogoče bi lahko naše debate zares usmerili na kanček višji nivo. tudi za možgane je koristno, če jih uporabljamo za razmišljanje.

jah no, saj vem, da kot vedno tudi zdajle malo pretiravam. ampak to se mi je zdelo res tako hecno, da sem morala izpostaviti. hoho.

pa uspešno spolno udejstvovanje vam želim.

dušan.

2008-04-13T09:52:00.001-07:00

moj dušan je registriran. ko sem ga peljala na tehnični pregled, sem po njem malo pograbila in guess what. v njem se je našlo marsikaj, kar ni moje ali njegovo. mita nismo sesuli: clio ima vse, kar imajo veliki.

na primer: poleg polomljenih, torej neuporabnih cedejev, ovitkov od vsega sladkega, kar obstaja in starega paketa prve pomoči so se na zadnjem sedežu nahajale še tri popolnoma enake rokavice (črne h&m na en prst).

smeti smo varno odstranili, lastnik treh dlani pa naj se javi sam.

niste vedeli, da imam novega grandtoura, ha?

o ja, vem, kje imam jajčnike.

2008-04-10T06:51:00.000-07:00

včeraj, ravno med večerjo, me je zmotila gospa z močnim štajerskim naglasom (kolikor poznam te kraje, bi rekla, da je ptujčanka), opravljavši telefonsko anketo v zvezi z zdravili. ker sem dobra duša, sem seveda privolila v sodelovanje.

vprašanja so bila res koma od ankete, ampak saj verjetno so vse ankete tako butaste.

hotela sem reči to, da sem gospe s ponosom zagotovila, da zdravil skorajda ne uporabljam, saj sem v preteklega pol leta porabila le pol škatlice septolet, 4 neo angine in škatlico ali pa še to ne lekadola in lekadola plus ce. ob naštevanju raznih tablet, pršil in ostalih domačih živali za lajšanje kašlja, odmašitev nosa in odpravo ostalih bolezenskih nevšečnosti sem le zamahnila z roko in samozavestno zatrdila, da jaz tega sploh ne uporabljam.

danes, ko so mi menstrualni popadki onemogočili kuhanje kosila, pospravljanje stanovanja in nasploh vsakršno gibanje, sem z veseljem posegla po domači lekarni. hlastno sem pograbila dva nalgesina in se odpravila pod kovter.

hvala bogu za tovrstne kemične poslastice. mislim, da je čas, da obnovim zalogo.

... anu je človek an drugu je mona.

2008-04-04T04:37:00.000-07:00

hah, to ti je prigoda.

pridem včeraj popoldne domov in ob odklepanju kaslca me presenetijo zvita vratca in natrgan časopis.

očitno bi nekdo v našem bloku zelo rad bral delo, pa si ga ne more privoščiti.

ampak res hecno. ker so se podobne stvari dogajale še, ko je v tem stanovanju živela neka druga oseba, sem iz same previdnosti časopis jemala že na poti v službo, to je okrog 5.40 zjutraj. ta teden sem ga dvakrat pozabila vzeti, potem sem pa videla, da itak ni bilo nobenega incidenta in sem ga tretjič zjutraj namenoma pustila v nabiralniku.

včeraj sem bila še jezna, danes mi je že smešno. časopis sem pa vseeno vzela že zjutraj.

čista desetka!

2008-04-03T05:17:00.000-07:00

končno! še sem živa! še sem jaz! rabila sem samo deci vina in pol vrečke tortilj, da sem to ugotovila.

nekako se z ljudmi, s katerimi naj bi si bila podobno misleča, se pravi, s sošolkami, sodelovkami, sploh ne znam ujeti. verjetno sem mentalno in emocionalno kakšnih 5-10 let za njimi.

potem pa pridem med 20- in 22-letnike in pokažem svoj pravi obraz. sama sebi sem nerazumljiva, ampak v šoli resnično funkcioniram drugače.

skratka, včeraj je moja najljubša vampirica praznovala okroglo 20ko. v 6. nadstropju desetke v rožni se je kar trlo mladičev, pa tudi vina in piva ni manjkalo. počutila sem se sproščeno kot že dolgo ne, tudi pogrešani samozavest in družabnost sta se vrnili.

takoj ko ostanem brez službe, bom prosti čas izkoristila za dve večji žurki. včasih je treba telo malo zapacati, saj veste. pa tudi glasno popevanje, smeh na tleh in fizični kontakti ne škodijo.

being slepa kura.

2008-04-03T04:38:00.000-07:00

tale teden je pa tako naporen, da je redkokateri v letu tako.

opažam, da se težave pojavljajo tudi pri drugih ljudeh, predvsem pri otrocih, zato lahko našim tegobam spontano najdem skupni imenovalec, to je spomladanska utrujenost.

najprej so nam v nedeljo odtegnili uro spanca. sprašujem se, zakaj se te menjave izvajajo ponoči. a ne bi bilo lažje, če bi dan skrajšali za kakšno uro. tam nekje okoli dvanajstih. "opa, mami! ura je že ena! kje je kosilo?!" sicer pa smo menda zadnjič na svetu prestavili uro. ever. pod soncem. kadarkoli. za zmerej zadnjič. to!

skratka, kot da to še ni dovolj, je tu še muhasti april, ki vsaki dve uri prinaša drugo vreme.

včeraj je bilo oblačno, ampak so bili taki svetli, čisto nedolžni oblaki. s sodelavko vzgojiteljico sva se odločili, da bomo uro športne vzgoje preživeli zunaj, na sprehodu, pa še spomladanske novosti bomo opazovali. ni minilo 15 minut, ko nas je ujela nevihta. stemnilo se je kot v postonjski jami, pri kosilu pa sva s kolegico skoraj zaspali.

danes je moravško planoto celo dopoldne pokrivala megla, zdaj pa, ko sem doma, na vse pretege sije sonce.

poleg tega si večere namenoma skrajšam še z družabnimi dogodki do zgodnjih jutranjih ur (do 00.18, prištevši, da vstajam ob 5.00).

naslednji teden bo vse drugače. ablubm.

o sonho.

2008-03-18T15:12:00.000-07:00

ponoči sem imela ene take prijetne, a zmedene sanje. zelo malo sem spala.
potem je zvečer lektorica na portugalščino prinesla tole pesem. tako zelo sem se identificirala z njo, da mi je šlo kar na jok.

o sonho
(de madredeus)

quem contar
um sonho que sonhou
no conta tudo o que encontrou
contar um sonho proibido

eu sonhei
um sonho com amor
e uma janela e uma flor
uma fonte de agua e o meu amigo
eno havia mais nada...
s nos, a luz, e mais nada...
ali morou o amor

amor,
amor que trago em segredo
num sonho que no vou contar
e cada dia mais sentido

amor,
eu tenho amor bem escondido
num sonho que no sei contar
e guardarei sempre comigo

uaau, to je pa močno!

2008-03-18T10:13:00.000-07:00

v kleti dogaja. ne vem, če je to samo neostik.
v taki družbi bi lahko delala 24 ur na dan.
hvala vam, banda!

sindikalni izlet.

2008-03-17T14:21:00.000-07:00

saj veste, kako nejmam cajta. tisti, ki se z menoj družijo tudi v živo, se mi že kar smilijo. vsaka druga izrečena beseda mi je »utrujena, spati, nejmam-cajta in ti-ne-razumeš«. nekaj podobnega sem zrecitirala tudi izvršnemu direktorju godbe cerknica, ko me je prejšnji teden poklical za špil v planici.

seveda se gospod ni dal prepričat in tako sem včeraj pač že spet vstala ob 5h. na avtobusu me je malo zmanjkalo in prebudila sem se nekje v bližini kranjske gore. to je meni sveti kraj, ker sem počitnice v otroštvu preživljala prav tam in v okolici. če boste šli tudi vi kdajkoli v tiste kraje, se oblecite bolj, kot sem se jaz.

planiška velikanka je velikanska.

če še niste bili na tekmi poletov v planici, se je udeležite naslednje leto. meni je ob pogledu na skakalnico in norce, ki so jo preletavali, zastajala kri v žilah. malček pretiravam, ampak vseeno, bilo je kul, da sem pokala po šivih.

z godbo smo še pred štartom zašpilali nekaj slovenskih, potem pa se prepustili ogledu tekme.

noro. padla sem not. ne dobesedno. navijala sem ko otrok. hudo. fantički, ki jih ponavadi vidimo samo na televiziji, so se zdaj vozili nekaj metrov stran od mene. če bi bila možnost, bi romorenu dala fajv. majkemi. v moje srce so se zapisali kot fantje z jajci. rejs. svaka čast.

tudi sicer mi v poplavi germanskih jezikov in njih govorcev ni bilo nič hudega. pogled na polno tribuno norveških navijačev mi je vsaj za silo ogrel premražene ude. pa tudi jegermajster ni bil slab.

naspala se torej nisem. sem pa vsaj malo prezračila pljuča in možgane, da bo ta teden ja poln uspešno izvršenih podvigov.

p. s.: fotke objavim a.s.a.p.

zbrkljanih povedi polna skleda.

2008-03-13T06:39:00.000-07:00

zadnje čase sem nenormalno odvisna od vremena.

še dobro, da so za par dni napovedani sončni žarki. malo mi že dogaja. saj veste, kako je to. ob šestih zjutraj se svetlika tam za hribi, ob sedmih sije sonce, ob enajstih nam je že vroče. svetlo je in smo veseli.

rože na oknih uspevajo. ne vem, kako to.

dovolj energije imam, da se z mularijo ves čas hecam in vse obrnem na štos. potem so tudi oni bolj prizanesljivi. slava jim.

še vedno zbiram denar za moj novi avtobus. mislim, da bom sobotni zmenek na šmarni gori prestavila za 2 tedna in šla raje v klet. služit, kajpak.

mitch mi ne odgovarja na sms-e, mi pa pošilja notno gradivo za naslednjo uro.

pridejo stvari, ki te streznijo. in potem tudi neostik in sodelovec nasproti ne pomagajo.

ampak. treba se je samo naspati, malo pojamrati, imeti sanjo in katico, se fajn najesti in pomlad je spet tu.

na strop na gasilskem domu v zgornjem kašlju sem napopala blizu 30 metuljev. imam muskalfiber in lojtrofobijo. ampak zdaj sem doma ob polni šalci sadne kupe in svet je lep.

ne vem, kakšno vreme je zunaj. vse je. bolje, da grem spat, samo poglejte si ta post ...

naj tudi vam metulji požegnajo prihajajoče dni. jaome.

bon idee.

2008-03-10T14:43:00.001-07:00

(Regina Spektor)

Don't tell your mother that you are afraid
Don't tell your lover that your heart might break
Don't tell your gods you no longer believe
Because as soon as you say it out loud they will leave you
And you will miss them oh so bad
And you will wait for their return
And you will wish they were your own
But gods that have left you will never grace your home

Don't tell your secrets to anyone
Because ideas are vulnerable
As soon as you say your ideas out loud
Then they can go and live on their own without you
And you will miss them oh so bad
And you will wait for their return
And you will wish they were your own
But ideas that left will never come back home

I feel slovenština.

2008-03-09T11:44:00.000-07:00

"ukradli so mi koleso!"

"niso mi verjameli!"

"dej mi to piškoto."

"pridem iznenada."

en neostik, prosim. pa zavijte za s sabo.

2008-03-09T11:27:00.000-07:00

v soboto je bilo v kleti noro!

ekipa je bila za ožent. sploh pa, če kombiniraš sanjo in neostik, je žur zagotovljen. kako ohlapno izrazoslovje. ampak vseeno.

a vi tudi tako radi hodite v službo? se s sodelavci pogovarjate o tragičnih prometnih nesrečah in se zraven krohotate pod mizo? ali tvorite pravilne stavke? si sproti izmišljujete besede in trdite, da obstajajo? ali sodelavcem izbirate nadimke? poslušate radio ekspres in se zgražate? in nato preklopite na karkoli drugega in se še naprej zgražate? nakar se ustavite na radiu, kjer gostijo prekmurskega pisatelja? in se naveličate in date na radio ena? in pojete in plešete? in sodelavca učite portugalsko? in se greste tisto igrico "ime, država, mesto, žival, rastlina" na vse črke abecede? in zardevate ob laskavih pohvalah sodelavcev, ki se jih rahlo bojite? in sodelavcem pojeste vse napolitanke? in ob koncu delavnika rečete "js še ne bi šla domov"?

ja, mi tudi.

a resno?

2008-03-09T11:17:00.000-07:00

vau.

menda se obetajo proste sobote. to se kar prileže. cele dneve delam. najprej v šoli, popoldne pa še v kleti s tistimi amway škatuljami. sicer je super. ampak sem že v sredo tako utrujena, da ne morem nič. pa še športne in izobraževalne dejavnosti sem si naprtila za skoraj vsak dan.

saj ne, da me kdo sili k delu. samo rada bi izkoristila in prislužila tistih par evrov, dokler imam še to možnost. ker delo v kleti menda traja samo še nekaj tednov. in takrat bo čas za spanje.

ker, kot sem omenila, dela počasi zmanjkuje, nam bo šefica omejila delovni čas. tako se šušlja. zato si v kratkoročne načrte postavljam naslednje misije:

- šmarna gora,
- prekmurje,
- stara in nova gorica.

izpolnite prijavnico in zapolnite dušanove sedeže, dokler je še možno. dobrodošli tudi samostojni prevozniki.

eli&sanja.

2008-02-27T10:13:00.000-08:00

eli: "a ste vedli, da ko kihnemo, nam odmre par možganskih celic ..."
sanja: "ja, glej. če imaš samo par možganskih celic, je problem ..."

skrivanje na internetu.

2008-02-27T09:57:00.000-08:00

prejšnjo soboto sem doživela rahel flešbek.

ob ogledu shark tale-a sem vsa zdolgočasena poklicala mitcha, da vidim, kaj je novoga. z besedami: "men dogaja, sm že 2 pira spil ..." me je prepričal, naj pridem v cerknico. in tako sva z jezuščkom okoli pol enajstih zvečer krenili na pot.
v debiumu se je kar trlo 16-letnikov. še dobro, da so bili okoli mene mitch, aljosha in MM, da se nisem počutila tako staro. oni se pa itak niso, ker so že veliko spili. fasala sem manjvrednostni kompleks, ker sem trezna nesproščena in posledično čisto nezanimiva družba. (sem bila pa vsaj lepa. tako je rekel mitch in ogledalo na uckanci.)

aha, na uckanci nisem bila že od ene aprila 2007. presenetljivo, varnostnik nas je spustil notri brez nalepke na članski izkaznici. očitno geslo "naslednjič-prinesem-potrdilo-majkemi" odpira vsa vrata. skratka, tam se je povprečna starost vsaj malo zvišala, ampak jaz sem bila še vedno trezna, zato sem pustila, da za spremembo drugi zabavajo mene, ne jaz njih.

me je pa presenetilo, koliko bežnih znancev bere moj blog. res je hecno, ko te ljudi vidiš dvakrat na leto in ti znajo obnoviti tvojo celotno življenjsko zgodbo ... po eni strani mi ugaja, da imam toliko oboževalcev, po drugi strani se pa sprašujem, zakaj sploh pišem o dejanskih dogodkih, ljudeh in čustvih. in zakaj nekdo to sploh bere.

blog je res smešna stvar. mislim, čemu ali komu so blogi sploh namenjeni? v bistvu nam, ekshibicionistom, ki nam ni nikoli dovolj pozornosti, in potem tako radi poslušamo, kako nam razni ljudje, za katere smo mislili, da smo zanje samo pljunek sredi čopove, izkazujejo čast z besedami: "sem bral tvoj blog. tako vsaj vem, kaj ti dogaja".

... in tistim (je namenjen blog =)), ki nimajo boljšega dela, kot brati, kaj si nekdo misli o nečem. a ni to malo brezveze? ljudje smo res zmešana bitja. zakaj ne moremo enostavno samo biti, loviti hrane in kakati v najbližji grm?

zato. in prav je tako.

valentin.

2008-02-15T10:51:00.000-08:00

lani sem točno na valentina zbolela za gripo. to je bil najbolj nepokreten teden v mojem življenju in spomnim se, da mi je jezus v tolažbo posnel cd s pesmimi iztoka mlakarja. v tistih 7 preležanih dneh sem se naučila besedila s treh njegovih albumov in najbolj na celem svetu sem si želela za valentinovo na blogu objaviti njegovo pesem "valentin".
želja se mi ni izpolnila.

prilagam zgolj besedilo, pa še to en dan prepozno.

Valentin
(Iztok Mlakar)

Ne zamj'rte hospa, res mi je žou,
an vas pruosm, da mi oprostiste,
sz eno sem druhu zamenju vas,
jemaste prou, nikdar vidla me niste,
nikdar v življenju me niste poznala,
zna bit, da preveč sem spil kak kvartin.
Človk se zmuot, kej čmo, so že leta pasala,
ne zamj'rte hospa, d'n's je svjet Valentin.

Kako bi se lohkor poznala, nas dva,
an kako lohkor v kop kej bi mjela,
vi ste od usih spoštovana hospa,
meni pej samo glaž klapu djela.
gvišnu ni res, da kak bot se prplazi
pod nuoč vam sosedov tamlajši v spomin,
tku putihu an naskrevš, da noben ne opazi,
ne zamj'rte hospa, d'n's je svjet Valentin.

Ni res, da pojstla trava je bla,
an škure pej veje drevjesa,
ni res, da pod p'ku tam dol pri potuoku,
sva buohu ukradla nebjesa.
Ni res, da do jutra v kop sva ležala,
ni res, da ta rama vam bla je kušin,
ne ni res, da na njej tisto noč ste zaspala,
ma ne zamj'rte hospa, d'n's je svjet Valentin.

Ne zamj'rte gospa, res mi je žou,
an vas pruosim, da mi oprostiste,
sz eno sem druhu zamenju vas,
jemaste prou, nikdar vidla me niste.
Pjan sem an bluodim, hospa prou ste rekla,
nikdar v kop nas ni spravu deštin.
An ni rjes, da če čez lice ena solza je tekla,
ma sej nisem neč vidu, hospa sej veste,
d'n's je svjet Valetin.

"rekla sem mu, da je slovenc."

2008-02-15T08:18:00.000-08:00

zabavno je imeti ob sebi nekoga kot je naša hrvaška vampirica.

zato, ker je preprosto kul.
ker je vedno za akcijo.
ker na glas razmišlja in včasih zine kaj neumestnega in se potem vsi smejimo.
ker ima hecne navade.
ker ima še bolj hecne fetiše.
ker pozna cel svet.
ker ima šesti čut in se vedno vse zgodi tako, kot reče.
ker v poplavi dobrih namenov ljudi nehote spravi v zadrego.
ker ima rada slovenijo.
ker je taprava mesojedka in na glas prizna, da je nora na joto.
ker reče: "mislm, da bom šla drug teden na kubo." in gre.
ker reče: "ampak on ni gladek. a te to moti?" (o poraščenosti).
ker reče: "zakaj si to naredil? joj, si pa res en slovenc!" (moškemu brez možganov in dobrega okusa).

ker je nenadomestljiva.

mladin da in pošlji.

2008-02-01T10:38:00.000-08:00

že zelo dolgo se nisem naspala. tako, 8 ur skupaj. vsak večer nekaj dogaja. včeraj sva z ženo malo jokcali ena drugi.

upam, da sem jo vsaj malo povlekla iz depresije.

poleg sočutja sva razvijali tudi najino kreativnost. iz premiere sva iztrgali besede in iz njih sestavljali stavke. mislili sva, da sva ful smešni, ampak kasneje prišedša mitch in skandinavc sta najine listke pomešala v eni sapi (dobesedno) in iz njih z levo roko sestavila še boljše ... stavke ... ?!

jah skratka, žena je vse spodaj napisano že objavila na svojem blogu, ampak del vrhuncev sodobne umetnosti sem tudi jaz, zato bom te naše zgodbe nonšalantno ukradla in objavila še tukajle.

medve:

... veličastno urbana legenda. družinska drama.
... jaz, pimp iz blaira v družbi slavnih mladin v parizu. do konca zbegani in sočutni največji špageti.
... pošlji ljubezen daleč od nje, da ni sam zbegan.
... čebelji zajtrk pijejo daleč od nje.

mitch:

... zbegani največji špageti pijejo veličastno ljubezen v parizu daleč od nje.
... jaz, v družbi slavnih, zbegan in daleč od nje iz blaira in sočutni pimp.

skandinavc:

v parizu.
jaz, daleč od njega, zbegan.
zajtrk iz blaira.
pimp do konca v družbi slavnih.
ljubezen urbana, družinska drama.
veličastno zbegani največji špageti.
čebelji sočutni.
ni sam!!!
daleč od nje pijejo.
legenda.

(mladin da in pošlji)

malo filozofije:

kaj si drea misli o skandinavcu ... največji špaget.
mitch o tajdi ... v družbi slavnih.
skandinavc o drei ... daleč od nje.
kaj bom, ko odrastem? ... ljubezen.
zakaj smo mi na svetu? ... pijejo.
zakaj smo še na svetu? ... do konca.
kaj pomeni "največji špaget"? ... veličastna ocena.

brez repa in glave.

2008-01-29T13:18:00.000-08:00

oh, ljubim ljudi.
posebno, ko:

- vozijo 50 km/h po ižanki,
- pri zeleni luči na semaforju stojijo,
- ne dajejo smernikov, ko zavijajo s širokih cest, kjer ostali vozimo 60 km/h (tržaška, celovška, slovenska, tivolska ...),
- na sestankih, predavanjih, v kinu ne stišajo mobitela. in ko jim zvoni, se oglasijo. in čez 5 minut jim že spet zvoni!
- ko med predavanji klepetajo. na glas.

še dobro, da obstajajo svetle izjeme, kot sem jaz. jaz sem brez napak. no ja, razen ko na koncertu povozim kakšen predznak. ampak to je po nesreči. in nima nobene veze s prometom.

proxima estacion: izola.

2008-01-26T23:33:00.000-08:00

zgodba se je začela že v torek zvečer, ko se v bistvu še ni začela. jezušček je prikolovratil domov z blaženo idejo, da gremo jutri na morje, pogledat prve letošnje sončne žarke. tank je bil poln, prtljažnik tudi (pivo in šampejn), jaz pa sem nujno potrebovala oddih.

kar se je zgodilo, so pridno zabeležili tjašin, sanjin in urškin objektiv, ožji izbor pa si lahko ogledate tule:

tole je še ne na poti. pravzaprav smo šli v merkića po slatkiše in ostale domače živali, pa smo vmes naleteli na polico s pustnimi kostumi. sanja se je iznenada zaljubila v krila od tooth fairyja, jaz pa sem za foro pomerila kostum od johnnyja deppa. bolj žensko še nisem izgledala.

tabla, ob kateri se vedno fotkamo. ampak tako številne udeležbe še nisem doživela. in ne, ni fotograf nagnil fotoaparata, mi vsi smo malo nagnjeni. s tablo vred.

urška, jaz in sanja na obzidju gradu socerb. tu sem nazadnje bila pred 15 leti. ne spomnim se, da je bilo tako lepo. ob poti na grad je parkirana najstarejša podzemna cerkev. v bistvu je to ena jama s stopničkami. poznamo pa eno osebo, ki se je poročila v tej jami. še dobro, da imajo nekateri smisel za romantiko.

no comment.

v kleti, kjer delamo, smo se kar nekako navadili na radio aktual (ja, softiči smo. ampak dosti bolje kot express ali antena). smo pa vseeno fotknili še mamo manko. ker je car in jo vsi ljubimo. huda kompozicija, a? to je umetnost.

ful burja ob svetilniku v izoli. zakaj je pri izbiri jakne vedno bolj pomembno to, kako seksi izgledam v njej kot kako topla je? zato, ker se med dvema jaknama vedno odločamo v zelo ogrevani predsobi ...

oton mehurčič: župančki.

to je urška sigur ros in četrt sončnega zahoda.

spešl okejžn bir.

2008-01-22T13:17:00.000-08:00

sem si odprla, ko sem izvedela prešerno novico.

jutri s sodelavkami odpotujem iz te smotane ljubljanske kotline. pot nas bo zanesla na jug. začuda je končno napovedano sonce, luna bo v levu, there's nothing good on TV, conditions are perfect :)

same babe v avtu. povabljeni moški je rekel ne, ampak nas ne gane. ker smo lepe tudi brez njEga. aaa.

vzele bomo fotoaparat in sončna očala. pa vesele cd-je za v avto.

I feel 10 years younger. angleščina na mojem blogu? yeah.

spešl okejžn bir je pa z eno besedo pivo, ki mi ga je prinesla sanja, moja najljubša vampirica, v zameno za joto. reče se mu radegast in je v zlati pločevinki. že 4 dni ga hranim, da ga bom odprla za res posebno priliko. in ekola. ni bilo treba dolgo čakati.

če se bo izlet sesul v prah, ker sem ga razglasila, ste vsi vi najbolj krivi. jaz sem samo lepa zraven. uiii :D

zarota.

2008-01-20T13:02:00.000-08:00

vsem se nam meša in za to krivim vreme. žal sem edina tako naivna, ki verjame, da je za vse probleme, slabo voljo in nesoglasja kriva megla. ampak kaj me briga. meni je ta razlaga čisto logična.

namreč.

ljubljanska kotlina je en kotel sitnih ljudi. tam notri se zadržujejo megla, nizka oblačnost, smog, depresija in črnogledost. meni se to zelo pozna na obnašanju, pa se nikoli nisem imela za "vremensko občutljivo osebo". zadnje čase s svojim odnosom do okoliša presenečam še samo sebe. kar se je dalo, sem zajebala, razočarala sem vse po vrsti in vsi po vrsti so razočarali mene. nič in nihče ni dovolj dober zame in kar dam od sebe, ni dovolj dobro, da bi koga zadovoljila. v bistvu samo lebdim v eni črni luknji in niti ne pričakujem več, da se bo zgodilo razsvetljenje. ljudem lažem, da smo vsi malo tečni, ker kakšen pa boš v takem okolju, in da bo s prvim sončnim žarkom vse drugače. prepričala sem zgolj samo sebe, pa še to bolj napol.

mislim, da nam vremenoslovci lažejo. po mojem za temi oblaki sploh ni več sonca. obupalo je nad nami. in je šlo. na drug konec galaksije. kaj jaz vem.

vem samo, da sem težka družba. v bistvu smo si vzajemno težki.

in rada ponavljam svoje izreke.

bienvenida en idrija.

2008-01-14T23:29:00.000-08:00

zdej en dan se mi bo strgal film,
si bom kupu bič in mlatu po ljudeh.
vse predolgo sem bil preveč miren,
če bom enkrat tolko nor, niti ni takšen greh.

vem, da nekateri komaj čakajo na ta post. da vidijo, kaj me matra.

enostavno mi grejo določene stvari strašno na živce. predvsem to, da so te nekateri sposobni gledati in nič videti. ker je bistvo očem nevidno. ampak jaz nisem nevidna. meni na faci piše, kdaj se raje skrij, ker bom eksplodirala. tega ne znam skriti. od zmeraj sem si želela, da bi znala skriti, kdaj mi gre kdo na živce, kdaj me kdo spravi v zadrego, kdaj sem užaljena. ampak ne znam.

vseeno pa nekateri tega sploh ne opazijo. kot da gledajo direkt skozi mene.

in spet se je nakapljalo dovolj kapljic, da je šla ena čez rob. sama sem kriva, kaj pa ne popizdim, ko je pravi čas zato. ko se zgodi kar naenkrat, so pa vsi začudeni.

zato se mi bo zdej en dan strgal film.
in če vas prosim, da me pustite pri miru, mislim resno.

svjet se na ba padrou od tjebe an če ni hujžga, ni nobeden še umrou ...

2008-01-05T12:32:00.000-08:00

sobota zvečer je. že drugič sem v nasprotju s planom ostala doma. včeraj sem vinkovala s piko in teo na golem (what a rejunjion!), danes mi je poledica in ostalo sranje na cesti preprečilo, da bi se vrnila v varno zavetje notranjske. tako že dva večera ne pijančujem z mitchem, ki je v preteklem tednu postal moja prva pomoč v krizi. krizah.

kdor bere moje komentarje lastnih postov, ve, da sem včeraj okoli treh popoldne (petek ob treh. takrat je jezus izdihnil na križu. majkemi) čajčkala z nekom, ki ima ime, kot je sam poudaril, se pa ne spodobi, da ga omenjam v javnem mediju. namesto, da bi jaz povedala, zakaj ne morem za vedno ostati spuzzlana z njim, je on mene označil za neodgovorno. oziroma, dobesedno: "to delajo punce pr 16ih! ful si me razočarala! nisem si mislu, vsi so rekl, da si ti kul."

eh beh, malo sem poskušala objasnit stvar, ampak me je njegov napad tako ohromil, da sem na koncu samo gledala ko kokeršpanjel in srebala ful vroč čaj. on je po 10 minutah šel, ker je povedal vse, kar je mislil. jaz sem ostala, da sem do konca izpraznila šalco čaja in grdo gledala albanske mafijce, ki so za sosednjo mizo poslušali ves pogovor. mislim, da so vse razumeli, sklepam po sočutnih pogledih.

potem sem poklicala reševalce. najprej mitcha. skoraj sem se zjokala. ker mi je bilo hudo. ko te nekdo napade proti pričakovanju, je en curc. lahko samo gledaš in skoraj jokaš. ne znaš se več branit. mitch je kot tipičen moški rekel: "eh, ne sekiri se ... sej bo še igral v orkestru, ane?!"

naslednja 112 je bila tajda. z besedami "ker kmet! sej je tip, on bi mogu vedet, kako to gre!" je povedala vse. takoj sem se počutila bolje. predlagala je tudi ekstrordineri rešitvo, ki mi pa danes, ko sem prespala, ne koristi več, ker itak vem, da sem jaz imela bolj prav kot on.

ko sem se pogovarjala s sabino, nisem bila več žalostna. namesto, da bi jamrala in jokcala, sem kričala v telefon, kako vem, da imam prav in da on nima pravice, da mi reče, da sem neodgovorna. ona je bila na banki in je samo šepetala spodobne besede nazaj. ne preveč učinkovit reševalec. sem se pa vsaj fino izzjala.

na poti domov sem spustila dve solzici. samo tako, za čisto vest.

zvečer sem, kot rečeno, obiskala bivšo sošolko na golem, prišla je pa še ena, ki je nisem videla najbrž prav od mature. pomenile smo se kot ženske in obe sta rekli, naj se ne sekiram, ker ni vredno. pika mi je rekla, naj ne govorim, da je on uredu. ker človek, ki te brez vesti obtoži, da si vsega kriv, čeprav nisi, ne more biti uredu. to in šalčka kuhanga rdj'čga je bil obližžž na moje uboge duševne rane.

tako zaključujem. zajebala sem, to sem že stokrat rekla. ampak jebiga, življenje ni potica.

če ne bi imela zvestih prijateljev, bi se že ubila. tako pa gledam titanik, pijem pivo in vem, da sem car.

rožna dolina - vredna greha.

2008-01-02T06:52:00.000-08:00

jooj, vsem sem rekla, da bom silvestrovala v zagrebu. že samo zaradi dejstva, koliko ljudem sem to razlagala, bi lahko vedela, da me za novo leto ne bo v sosednji prestolnici.

v bistvu sem bila od silnih naporov, trajajočih vse do 29. v mesecu, tako utrujena, da se mi sploh nikamor ni dalo.

ker je nekdo imel zelo visokoleteče plane glede silvestrovanja, sem verjetno od strahu, morda tudi od lenobe ali pa kar od olajšanja, da je vsega konec, zbolela. temu se reče preventiva.

po dveh dneh depresije, samoobtoževanja, misli na samomor, prenajedanja, bolečin v hrbtenici in polnim mejlboksom sms-ov, ki jih nisem hotela, in odločilnem pikinem mejlu, sem sklenila, da grem zvečer k moji ženi.

poklicala sem še mitcha, ki je tako kot jaz zaradi nezanesljivega nekoga ostal brez silvestrovanja nad glavo, in bil je zaspano za.

prispela sva v preveliko družbo, da bi jo jaz prenesla. mitch je bil v dveh sekundah z vsemi prijateu, jaz pa sem z ženo, piko in ostankom jegra odhlačala na jogi v sosednjo sobo.

družba je okoli polnoči pobegnila v center, tako da smo ostale samo me tri z vsem alkoholom. in markotom, ki je pa itak spal. družinsko vzdušje, vedno prave pikine besede, tajdina brezpogojna ljubezen in zmerne količine alkohola so mi pomagale spregledati bistvo, ločiti zrnje od plev in sprejeti odločitvo.

bejbe. brez vaju bi na svetu ne bilo tako lepo. srečnga pa zdravga (že četrtič). zaresno. ***

puzzle.

2008-01-02T06:34:00.000-08:00

zato tak naslov, ker pretekli teden razmišljam o in v sestavljankah. vsaki dve uri padem v drugo razpoloženje in vsak dan sem manj prepričana o tem, da zame obstaja drugi del puzzla, ki se bo ujel z mano.

ker ko mislim, da ta drugi košček obstaja, se mi zgodi, da je on do konca prepričan v to, da sem jaz njegov idealni košček. tega se pa človek ustraši. ker potem on ni več sposoben sam hodit po svetu in bi vse počel samo še z drugim koščkom. kar bi vse bilo lepo in fino, ker potem vsi vidjo popolno sliko, ampak, kot sem rekla "ne tok hitr tok deleč!".

ja, zajebala sem. in že spet nisem zajebala osebe, ki si to zasluži, ampak osebo, ki si tega sploh ne zasluži, ampak kaj nej zdej?

a naj bom kar zaljubljena v človeka, ki ga ne poznam? saj bi, ampak ne morem kar narest tako. a naj se mu posvečam kar vsak dan? a naj zanemarim druge, saks, knjige, amway škatlice, majspejsanje, pivo po vaji, celodnevno lenobno pranje in likanje, novoletno sarmo z družino, mitcha in sabino samo zato, ker bi nekdo rad bil z mano? ne morem. preveč zahteva od mene. tega nisem vajena. lahko da sem egoist, najbrž sem, ampak briga me.

ampak v bistvu mogoče ni preveč. enkrat se bom tudi jaz šla take igrice. ampak lažje je, če je igrica vzajemno všečna. drugače en prehitro izgubi, drugemu se je pa bedno veseliti zmage. ena sama metafora me je.

nisem hotela, da koga kaj boli. ampak noben me na začetku ni nič vprašal, zaneslo nas je pač.
prosim za podaljšanje statusa.

poslala sem sms. tako sem bila prasica že na prvi dan novega leta.

alright! bomo jazziral!

2008-01-02T06:26:00.000-08:00

jes-aaa. doživela sem svoj krst pri big bandu. in to že v soboto, tako da že ne vem več, kaj naj napišem.

bilo je prvič, da sem šla na oder čisto brez treme. kar je glede na dejstva, da je bil to moj prvi špil s to zasedbo, da je bil program vsaj zame precej zahteven in da so nekateri prišli od daleč, samo da bi slišali, kako bom prvič zažvrgolela med samimi moškimi, kar presenetljivo. ponosna sem nase.

hja, kot edini ženski v ansamblu mi ni prav nič hudega, to je treba kar priznati. res res. prav hvaležna sem mr. mitchu, da me je seznanil z njimi. z jazzerji. heh.

in da ne pozabim, na koncu sem za svoj debut dobila šopek. aham, res mi je bilo fajn tisti večer. škoda, da je vse samo enkrat prvič :)

in še foto dodatek. avtor je g. miloš toni. če se kdo ne mara videt na mojem blogu, si je sam kriv :P

igor zbija šale.

moja sekcija:
švigi, centi, mitch, luka, sašo (v daljavi).

ritem sekcija: keco, dedi inu goco.

župca v elementu.

mitchev nenadkriljivi solo.

ta lučka na pultu je dejansko delala.
prvič sem igrala ob taki fenci opremi :)

naš aljoša.
on je za ožent, po horoskopu ima audija :)

alenka godec & laura zafred.

zaupne besede.

2007-12-27T07:58:00.000-08:00

Težko priznat
ampak jaz sem sebi največji sovražnik,
česarkoli se lotim, naredim pizdarijo
kadarkoli vozim pijan, naletim na policijo,
iskrena hvala vsem ki me trpijo.

Čudno slišat
ampak vsi me trpijo, ker nobenmu ne škodim
s tem ko škodim sebi, zgubim vso energijo,
če bi imel še energije, bi samo še bolj zablodu,
še dobro da škodljivci ne škodijo ko spijo.

panikaaaa!

vzporednice.

2007-12-21T22:54:00.000-08:00

ne ne, nisem odšla na božično večerjo s sodelavkami učiteljicami. ne, sindikalni dedek mraz ni nosil daril našim otrokom. v bistvu se je to vse zgodilo, samo ne v učiteljskem sindikatu.

tam, v grafičnem studiu, kjer s študenti zlagamo škatlice za amway, nam je šefica nadvse pozorna gospa. ne samo, da nas na delovnem mestu vedno čakajo kava, čaj, napolitanke, sadje, bombončki, poln hladilnik brezalkoholnih pijač in zelo topel odnos šefice do podrejenih. tam je poleg tega možno delati lastnim zmožnostim primerno. nikomur ni samoumevno, da si tam po 12 ur na dan, nihče ne govori: "rabim dobro ekipo!" ali "ajmo, ajmo malo akcije!". Čeprav se bo to slišalo morda malček materialistično, bom vseeno povedala. razlika med delodajalcem in delodajalko je ta, da je pri delodajalki 50% višja urna postavka. to pomeni, da so študentje izračunali, da se jim to delo splača. zato jih tam dela okoli 20 in ne trije. eni delajo dopoldne, drugi popoldne, prideš ko imaš čas, ker si plačan toliko, kolikor delaš. nihče ti ne zameri, če zaradi drugih obveznosti ne izvršiš svoje vsakdanje 12-urne tlake. delo je seveda pravočasno narejeno, čas pa mineva sto na uro. bodisi poslušamo butaste monologe, bodisi imamo sami svoje. neostik je zakon.

hja, in včeraj smo imeli sindikalno kosilo. najprej sem mislila, da bo to tako, malo pršuta in sira. ampak ne! šefica se je res potrudila in šla po hrano v kitajsko nedaleč stran, tako da smo imeli res pravo pojedino. sodelavčki smo se kar spogledovali, toliko dobrot je bilo na mizi. dobili smo tudi pivo, ki je v kombinaciji z neostikom res najboljša droga.

in kar je še najboljše: dedek mraz nam je prinesel prvo plačilo, čeprav sem jaz tam delala šele dober teden. delodajalčevo mezdo še zdaj čakam ...
zdaj res lahko rečem "delodajalec sux!". ko me bo drugo leto hotel prepričati v kaj, kar v bistvu nočem, mi pomagajte ostat trdna in nepopustljiva.

veseli december.

2007-12-15T22:31:00.000-08:00

napisala sem že pol posta in se pritožila čez dirigenta, ampak potem pametno vse zbrisala in sklenila, da se ni vredno sekirati. sploh pa nočem biti emo in jamrati čez vse, kot to počnejo nekateri in mi grejo zaradi tega na živce.

raje bom napisala, kako dober vpliv ima na mojo dušo vohanje neostika in zlaganje škatlic v bližnji delavnici. nič ni treba razmišljat, nič kričat, nikogar vlečt narazen in poslušat dretja. je kot v pravljici. sodelavke so ful fajn in se hecamo, šefica je car in nam 2x na dan skuha kavo, delo je pa tudi kul. plačilo je zavidanja vredno in delodajalec se lahko s svojimi pogoji dela skrije.

prepričana sem bila, da se bo v petek zvečer začelo divje obdobje srebanja kuhanega vina in pohajanja povsod, samo doma ne, do zgodnjih jutranjih ur. a sem se uštela. zadnjih pet tednov sem v silni vnemi žur postavljala na stranski tir, zato sem malo pozabila, kako to gre ...

tako da se mi zadnje tri dni ne dogaja nič posebno zaminivega, razen da zlagam škatlice in imam očitno dovolj časa, da pišem blog.

zadovoljiti se bom morala s spomini na četrtkovo post-vaditeljsko turnejo po stari ljubljani, kamor smo se odpravili mitch, skandinavc in moja malenkost.
bilo je fajn, malo sta me sprostila in pomirila kar se tiče mojih grešnih misli glede učiteljskega poklica. nato smo nazdravili s kuhanim vinom in odšli v naslednji lokal. stvar smo nekajkrat ponovili, tako da so tisti učiteljski deli pogovora počasi začeli izpadati, mi pa smo se posvetili zanimivejšim temam.
naslednjega dne sem bila bogatejša za kilo sproščenosti, neprespanosti in okrasek z novoletne smrečice v glasbeni šoli. to mi je pomagalo priti skozi še zadnji dan v zverinjaku.

da petek ni bil preveč dober, saj veste, od višine se zvrti, pa je poskrbel dirigent nekega drugega orkestra. res mu hvala.

"nemam cajta!"

2007-12-10T10:44:00.000-08:00

je stara fora. zadnje čase ponavljam ta stavek, ampak čisto resno mislim. bizi sem čez glavo.

na srečo sem vsaj eno skrb dala na stranski tir, oziroma je že izstopila na prejšnji postaji, v petek ji sledi druga. namreč, moja 5-tedenska kariera učiteljice v kombiniranem oddelku na PŠ struge se počasi končuje. občutki so mešani. bilo je težko in lepo, ampak me veseli, da bom imela od zdaj naprej čas pogreti kosilo od včeraj in iti sem in tja še na kakšno vajo, preden me povozijo novoletni koncerti.

letos podiram rekord: igrala bom na 3 koncertih. klanjajte se, jaz sem car.

vabim:
- 19. decembra v grosuplje na koncert pihalnega orkestra GŠ grosuplje,
- 25. decembra v cerknico, kjer bomo s cerkniško godbo igrali zelo soliden program (čas je že bil),
- če koga zanima jazz/blues/bossa nova/swing/šlager, pa lahko pride 29. decembra v kulturni dom v cerknico na koncert big banda.

ako mi tole uspe speljat tako, kot je treba, se pa vpišem na srednjo glasbeno. majkemi. =B

miklavž.

2007-12-10T10:43:00.000-08:00

je bil letos radodaren. prinesel mi je suho sadje, arašide in diplomo. bravo.

upam, da me zdaj res ne bo kdo zrinil s ceste.